Avantura nad Jezerskim – Pristovški Storžič

Ponedeljek, 15. februar. Prvi dan odpravljene omejitve gibanja na občine in (za rekreacijo) na statistične regije, sva morala nujno »proslaviti«. Po svoje seveda. Tako, da sva nekam šla. Nekam, kamor zadnje mesece nisva smela.

Omejitev na domačo občino in regijo sva se ves čas trudila sprejemati z dobršno mero potrpežljivosti, dobre volje in z veliko optimizma. In skrbno pazila, da ničesar od tega ni zmanjkalo. To se nama je zdel pravi recept za »preživetje«. Vsekakor bolj učinkovit kot recimo nerganje in neskončno pritoževanje in razmišljanje o tem, za kaj vse sva prikrajšana. Namesto tega sva z zanimanjem raziskovala znotraj dovoljenega. Tako sva odkrila prenekateri doslej neznani kotiček in stopila na marsikateri griček, na katerega sicer morda ne bi nikoli. In verjeli ali ne, ostalo nama je še veliko dela. A naj to delo zaenkrat kar počaka, sva si rekla. Morda ni daleč čas, ko bova zopet primorana poprijeti zanj. Trenutno pa, dokler tale »odklenjenost« traja, sva se jo namenila izkoristiti, kolikor se da. Lahko si predstavljate, da sva po tako dolgem »lockdown-u« imela neskončno idej, kam vse bi rada šla. Na koncu se je zgodilo tako, da je vse želje gladko »povozila« ena objava, ki se je na fb-ju znašla večer prej…

Na Pristovškem Storžiču (1759 m) sva bila skupaj z najinima puncama dobrih deset let nazaj. Takrat, malo predno sta vstopili v najstniška leta, so ju kar naenkrat začele neskončno zanimati »zajle« in  »plezalna« Krainerjeva pot, ki na ta vrh pripelje po njegovem južnem grebenu, je zaradi svoje nezahtevnosti zelo primerna za prva spoznavanja s tovrstnimi potmi. Dodaten motiv za takratno izbiro cilja smo našli v možnosti, da bomo za sestop lahko izbrali drugo, lažjo pot in na ta način prijetno zaokrožili turo. Podrobnosti o poteku obeh poti so seveda po tolikem času šle v pozabo…

Čeprav Pristovški Storžič skoraj v celoti leži na avstrijskem ozemlju, ga prištevamo med vrhove »nad Jezerskim«. »Naše« izhodišče zanj je mejno sedlo Jezerski vrh (1218 m).  Čeravno sva se peš odpravila čez mejo k sosedom, sva imela nekako občutek, kot da sva »skoraj« doma. Nenazadnje je vrh poimenovan po kmetiji slovenskega imena, ki leži ob njegovem zahodnem vznožju, po Pristovniku.   

Ko sva na fb-ju prebrala, da je pot shojena, sva bila povsem prepričana, da ima pisec v mislih lažji pristop. A ko sva prišla do razpotja obeh poti, sva ugotovila, da je gaz narejena v obe smeri. Zakaj torej tudi v snegu ne bi naredila krožne poti, sva si mislila? Če so hodili, že mora biti vse ok, sva se prepričevala. Tik pred začetkom zavarovanega dela poti se je izkazalo, da je bila opomba o obvezni uporabi derez in cepina na mestu, zato sva se opremila. Nadaljevala sva v malo počasnejšem tempu. Razmere so pač terjale zbranost in natančen korak. Že vnaprej sem se veselila sestopa, ki bo lahek in uživaški in čisto brezskrben. Tako sem si mislila. No, videti bi morali najini »faci«, ko sva stopila na vrh in od križa naprej v smeri sestopa zagledala eno samo nedolžno belino… Niti ene stopinje ni bilo nikjer. Da se po tej lažji poti ne bi povzpel ali sestopil nihče, se nama je zdelo komaj verjetno. Edina razlaga je bila ta, da je vse sledi zapihal veter. Ko sva natančneje pregledala teren, sva opazila eno bledo sled smučarskih zavojev. Hm, nisva vedela, da je Pristovški Storžič tudi turno-smučarski vrh. Zdaj veva! Ko sva se nagledala razgledov, ki so mimogrede za čisto desetko, sva se odločila, da slediva kar »smučarju«. In prav sva naredila. Kajti ko sva z vršnega pobočja stopila v gozd, je tudi gaz pešakov postala očitna in sestop po njej je bil v resnici prav enostaven. 

K čudovitemu doživetju je veliko pripomoglo tudi vreme. Je sodelovalo na polno. V primerjavi z dnevi poprej se je malenkost otoplilo, a spet ne toliko, da bi stopilo čudovite zimske prizore v »zgornjem nadstropju«, veter ni čisto ponehal, a vendarle do te mere, da je bilo na vrhu kar prijetno posedeti, prevetreno ozračje in jasno nebo pa sta omogočala razglede daleč, daleč…

Ene prav take ture sem si želela pred napovedano otoplitvijo. In hvaležna sem zanjo, zelo, zelo… 🙂