Gradiško jezero sem prvič »odkrila« pred leti, ko sem iskala idejo za en lep, čisto lahek in nič naporen sprehod. Bilo je konec zime, potem, ko so si nas virusi po več tednih končno nehali »podajati«, a so nas pustili tako brez moči, da na kaj več kot na ležerno pohajanje po ravnem nismo pomislili. Smo si pa kljub temu želeli, da bi spoznali kaj novega in šli nekam, kjer še nismo bili.…
Gradiško jezero se nahaja jugovzhodno od naselja Gradišče pri Lukovici in je umetnega izvora. Nastal je med gradnjo štajerske avtoceste kot zadrževalnik vode na potoku Drtijščica, pritoku reke Radomlje. Čeprav je bil njegov osnovni namen zmanjšanje ogroženosti pred poplavami v srednjem in spodjem toku Radomlje, pa je sčasoma postalo priljubljena izletniška točka. Okoli njega je namreč speljana udobna, dobrih štiri kilometre dolga krožna pot, ki jo imajo radi tako sprehajalci kot tekači, pa tudi rekreativci, ki na fitnes napravah raje kot v zaprtih prostorih vadijo na prostem. Na spletu sem zasledila, da so jezeru ime nadeli osnovnošolci iz Brda pri Lukovici v okviru projekta turističnega krožka, saj se okoliški prebivalci o imenu niso mogli zediniti.
Čeravno je bilo jezero ob našem prvem obisku še čisto zimsko zaspano in se nam je skupaj s svojo okolico kazalo v bolj kot ne le črno belih podobah, mi je bilo tam všeč in takoj sem vedela, da se bom še vrnila, a naslednjič zagotovo v času, ko bo narava že vsa pomladno prebujena, ko bodo gozdovi zeleni in travniki cvetoči, ko se bodo metulji lovili in ptički ženili… 🙂
Letošnjega maja sva Gradiško jezero obkrožila nekajkrat. Ob različnih dnevih tedna in različnih urah dneva in vsakokrat v malo drugačnem vremenu. Enkrat v vročini opoldanskega sonca, drugič pod gostim oblačnim pokrovom, tretjič ob prvi svetlobi dneva, četrtič med dežnimi kapljami, petič… To so bili sprehodi »za dušo«, ko sva hodila počasi in z veliko postanki, ko sva si vzela čas za opazovanje vsega zanimivega, kar se je na in ob jezeru dogajalo. Verjetno mi ni treba napisati, kdaj sva najbolj uživala. Seveda v tihoti jutra in čarobnosti skorajšnjega večera, takrat pač, ko je obiskovalcev najmanj, pa čeravno moram priznati, da sva nekaj najlepših prizorov iz življenja na vodi presenetljivo ujela ravno sredi sobotnega ali nedeljskega vrveža…
Edino, kar nama je malo žal, je to, da pot ne poteka ves čas ob obali jezera, pač pa se kar nekajkrat dvigne visoko nadenj, pogled na vodno gladino pa takrat zakriva gozd. Midva sva to »rešila« tako, da sva se večkrat po bolj ali manj vidnih stezicah, ki jih uhodijo v glavnem ribiči, spustila na obrežje in tako videla marsikaj, kar bi sicer očem ostalo skrito. Večkrat sva tudi poklepetala z njimi. Koliko zanimivega so vedeli povedati! Seveda, če na obrežju ždiš ure in ure dolgo, pač doživiš in vidiš mnogo več, kot če jezero zgolj obhodiš. Naju je prijelo, da bi tudi midva šla za kak dan lovit… pa ne rib, pač pa drobne, a nadvse lepe trenutke iz življenja labodov, čopastih ponirkov, čapelj, rac, kačjih pastirjev, metuljev…
Za konec še namig: ker je jezero precej veliko, sva po nekaj obiskih ugotovila, da je poleg fotoaparata pri opazovanju življenja na vodi tudi daljnogled zelo koristen pripomoček. In še nekaj: če se boste na jezero odpravili med vikendom in še sredi dneva za povrh, se ne ustrašite ogromne količine pločevine. Kljub kar velikemu urejenemu parkirišču, na njem ponavadi zmanjka prostora in se kača parkiranih avtomobilov vije še daleč gor ob obeh straneh dovozne ceste. A ker je pot ob jezeru kar dolga, se obiskovalci na njej nekako porazgubijo in ravno velike gneče po vsej verjetnosti ne boste občutili. Vsaj midva je nisva nikoli…
6 komentarjev
Čudovite so tvoje zgodbe…
Hvala Majda, tudi jaz tvoje neskončno rada prebiram… 🙂
Oho, Gita, tokrat pa bližje našemu koncu! No, tudi jaz rabim do sem nekaj vožnje z avtom, ampak mi je ta lokacija zelo pri srcu in velikokrat se zapeljem sem poslikat rože, živali, metulje (teh je poleti res dovolj) in tudi ti si ujela par lepih primerkov. Ja, jutra pa so mi tu najlepša. In tako lepo zgodbo si spet spletla iz svojih obiskov jezera, da se je še meni, ki to lokacijo dobro poznam, zdelo kot v pravljici. Lepo bodita! 🙂
Alenka, sem kar malo pričakovala, da se bomo morda srečali enkrat… 🙂 … Gradiško jezero je res super… če si vzameš čas, je prava učilnica na prostem o življenju na jezeru in ob njem…Pozdravček obema!
Čudovita opazovalca sta! Jaz sem bila včeraj prvič, a po tvojih slikah vidim, da bo treba tja tudi v drugih letnih časih. Sem objavila tudi na hribi-net.
Mari, ravno sem si ogledala tvoje fotografije in obujala spomine. Če greš ob lepem vremenu in dobri vidljivosti, da na obzorju ujameš še Grintovce, je še posebej krasno. Sem ravno pred kratkim omenila, da bi zdaj na pomlad rada kdaj pa kdaj ponovila tale sprehod, ker je resnično lep. 🙂