Brana – v drugo gre rado…

»A si vzela štumfe?« sem bila včeraj zvečer vprašana najmanj trikrat, pa danes zjutraj še dvakrat za povrh. Malo mi je že presedalo, priznam, ampak godrnjat nisem imela kaj, samo potrpežljivo sem prikimavala in zagotavljala, da tokrat jih pa imam. Kajti prejšnji teden, ko sva se končno namenila prvič obiskati Brano, sem malo pred parkiriščem v Kamniški Bistrici ugotovila, da sem nogavice za v gojzarje pozabila doma. Ni preostalo drugega, kot obrniti in ko sva se pripeljala nazaj domov, niti duh ni bil več voljan ponovno nazaj. »Saj Brana bo počakala,« sva takrat složno zaključila. In jaz sem dodala v moji maniri: »Je že za nekaj dobro…« In sva skočila na »Šmarno«. In z nje opazovala, kako so se že okrog osmih zjutraj na nebo na hitro navlekli oblaki in tesno objeli vrhove Kamniško-Savinjskih Alp… »No, kaj sem rekla…« sem rekla… 🙂

Brana pa je seveda čakala in naju dočakala danes. Tudi tokrat je bila napoved za gorski svet bolj »tako-tako« in ker nisva vedela, do kdaj bo zdržalo tisto »zjutraj bo še pretežno jasno«, sva se zapeljala kar do planine Jermanca. Da bova ja čim prej, čim višje. In se je splačalo. »Tajming« je bil ravno pravšnji. Ko sva stopila na vrh Brane, sva na kratko še zaobjela tristošestdeset stopinjski razgled, potem pa med počitkom opazovala, kako so se začele meglice kot na kakšni tekmi v vertikal kilometru z velikim zaletom valiti iz doline Kamniške Bistrice navzgor in kako so potem okrog vrhov uprizarjale tisti svoj veličasten in čaroben in na nek način skrivnosten ples, ki je pač nekaj posebnega in si ga je vedno lepo ogledati. In ki ga ima tudi fotoaparat skoraj rajši kot popolno jasnino in modrino… 🙂