Ženiklovec – varen cilj za dneve po sneženju

Letošnja višina snega v gorah v prvi polovici decembra, ko se »uradno« zima še niti pričela ni, je za vse ljubitelje turnega smučanja in ostalih zimskih radosti eno veliko presenečenje in še večje veselje, po drugi strani pa tudi skrb pred nevarnostmi, ki jih ta nežna, puhasta, opojno bela odeja prinaša. Midva imava za prve dni po obilnejšem sneženju poseben »seznamček«, na katerem so nanizani cilji, ki so konkretno zasneženi še posebej lepi, obenem pa tudi varni pred plazovi. Eden od njih je Ženiklovec. Tudi Veliki Javornik piše na zemljevidih…

Sredogorski travnat vršič je kljub skromni višini (1715 m) najvišji v veznem grebenu med Storžičem na jugu in Košuto na severu in je izjemen razglednik. Na njegovem pobočju je nekoč delovala vlečnica, o kateri dandanes ni več ne duha ne sluha, ostala pa je poseka, katero imamo turni smučarji precej v čislih. 🙂   

Ženiklov’c mi je še posebej drag tudi zato, ker ga imam za najinega nekakšnega turnosmučarskega »botra«. Pisal se je januar leta 2010, ko sva bila na vrhu prvič. V globokem snegu sva pešakala, če imam prav v spominu, sva si pomagala s krpljami. Za nama jo je na vrh primahal turni smučar. Oh, ko bi vi videli najini zavistni faci, ko je vriskajoče odvijugal po globokem puhcu! Ni bilo treba nobenih besed. Se mi zdi, da sva oba v trenutku vedela, da bova željo, ki je tlela že nekaj časa, zdaj pa čisto zares končno tudi uresničila. In sva jo. Spomladi istega leta sva opravila najini prvi dve turni smuki z izposojeno opremo, še pred koncem leta sva že imela svojo in po manj kot enajstih mesecih sva ponovno stala na vrhu Ženiklovca! In z njega ne sestopala peš, pač pa odsmučala! 🙂

Ženiklovec je super privlačen in pester turnosmučarski cilj tudi zato, ker je možno dolžino ture po mili volji prilagoditi, odvisno od volje, časa, kondicije, počutja ali česa petega, pa tudi za spust obstaja kar nekaj različnih možnosti. Midva sva glede na prej našteto preizkusila že vse mogoče variante. Od tiste, da sva začela prav v dolini v Grahovšah, do one druge, najbolj udobne, da sva izkoristila pluženo cesto, ki je pred leti enkrat omogočala vožnjo vse do Gabrčevega rovta. Tokrat sva parkirala kakšne pol ure hoje pod njim. Ta »luksuz« trenutno stane 2 evra v eno smer. Zapornica stoji pod kmetijo Pavšel. Ob njej se nahaja »žetonomat«, ki ne vrača denarja, vam pa za plačilo dveh evrov izpljune žeton, ki odpira zapornico.

Očitno sva bila pridna to leto, saj nama je Miklavž prinesel en nepozaben zimski dan. Po oblačnem jutru je že kmalu posijalo sonce in čisto sveži puhec ob najini poti se je lesketal, kot da se je svetemu možu ponoči med raznašanjem daril ravno tam raztresla ena velika vreča kristalčkov. Smuka je bila perfektna, kot je lahko le dan po sneženju, od prvotne namere, da bova po prvem spustu na planini Javornik ponovno nalepila pse in se še enkrat podala na vrh, pa naju je odvrnil strupen veter, ki ni bil nič kaj prijazen do posedanja in martinčkanja željnih. A če se »po jutru dan pozna« in bo zima še naprej tako radodarna s snežnimi padavinami, potem na Ženiklovcu to sezono tako ali tako še nisva rekla zadnje besede… 🙂   

 Na Ženiklovcu sva bila v ponedeljek, 6. decembra 2021.