Lani junija sva se prvič podala v »skrivnostno« dolino Male Pišnice. V divjo, samotno dolino, v kateri kar čakaš, da jo bo izza kakega ovinka nasproti primahal Kekec ali pa da ti bo na ušesa priplavala milo zveneča Mojčina pesem. Potem, ko sva »naguglala« nekaj redkih namigov, sva se namenila »v živo na terenu« poiskati »obvoz« za že leta in leta zaprt poškodovani del poti po dolini, ki se začne pri jezeru Jasna. Iskanje je bilo uspešno in od lovske koče sva nadaljevala proti Ciprniku. In doma sem v spomine (ja, pisali so se tudi, ko tega bloga še ni bilo) na koncu dodala: »… in v dolino Male Pišnice bova še šla… mogoče že jeseni, ko bodo macesni zlateli, mogoče šele ob letu osorej, ampak šla bova. Zagotovo. Ker je tam prelepo in ker je tam še veliko za raziskat….«
Potem nama je lansko jesen pot po dolini Male Pišnice na Slemenovo špico kar naprej hodila na misel. Pa sva ugotovila, da oktober ali november morda nista najprimernejša meseca za raziskovanje skritih poti. Dan je že kar kratek in gozdna tla so prekrita z debelo preprogo odpadlega listja, ki tisto, kar je že tako ali tako skrito, skrije še bolj. In potem sva komaj čakala na »leto osorej«…
Pot do lovske koče nama je bila torej že znana. Za razliko od lani, ko sva od nje nadaljevala desno proti Ciprniku, sva šla tokrat za njo kar naravnost naprej. Tale skromen opis sva imela s seboj, bolj za dober občutek, kot da bi računala na kakšno resno pomoč. Steza se sprva še enkrat spusti do struge, tam pa je po nekaj metrih treba kar dobro pogledati za slabo vidnim odcepom, ki nas povede v gozd. Od tu je pot sprva tako razločna in široka, da sem pomislila, da je bolj kot lovski poti podobna kakšni recimo na pol mulatjeri. Ampak ni bilo dolgo tako. Postajala je vse ožja in vse slabše vidna, ko sva naletela na prva podrta drevesa, je pa svet sploh postal nepregleden in je bilo poti, ki to skoraj več ni bila, težko slediti. Je bilo treba kar precej »noskanja« da sva znova in znova »udevala« nadaljevanje. Hiteti tu ne kaže. Možicev skoraj ni (sva slišala, da jih menda lovci vneto podirajo), tako da se je v trenutku negotovosti bolje ustaviti, napeti oči in dobro pogledati okoli sebe ter najti kakšno uporabno »sled«. Nama je kar dobro uspevalo, prav nikoli nisva zašla v »slepo ulico«. No, enkrat bi skoraj, pa je bil k sreči z mano »eden«, ki je še pravi čas, predno bi se mi pustil »zapeljati«, zasukal glavo v desno za več kot znaša pravi kot in zagledal nadaljevanje potke v čisto drugo smer, kot sem jaz usmerila korak – na drugi strani hudourniške grapce. Ko sva srečno dosegla sedelce Grlo, je bilo vseh orientacijskih zank in ugank konec. Priključila sva se označeni poti, ki pripelje iz Tamarja in po njej nadaljevala do vrha.
Sestopila sva na vršiško stran do Erjavčeve koče. Hidracije sva bila nujno, nujno potrebna! 🙂 Nenazadnje naju je čakal še kar dolg sestop. Če sem še doma po tiho računala, da bova pa mogoče koga »nafehtala« za prevoz nazaj do Jasne, sem že zjutraj v avtu ugotovila, da bo to, vsaj danes, račun brez krčmarja. Tam nekje pri Jesenicah nama je radio napovedal za danes popolno zaporo vršiške ceste. Zaradi obnovitvenih del seveda. Ampak, saj zdaj že veste, kako gre to pri meni, a ne? Čisto vsaka stvar je pač za nekaj dobra! 🙂 In tisto najboljše, kar je prinesla ta zapora, je bilo to, da je na Vršiču vladal mir. Tišina. Samota. Namesto motornega hrupa se je vse naokrog razlegalo blejanje ovc. Ne vem, če si lahko prestavljate Vršič brez pleha na sončen junijski dan. Nama se je zdelo, kot da sva zadela na loteriji! 🙂 No, drugo »dobro«, ki se je zgodilo zaradi zapore ceste, je bilo pa to, da sva, zdi se mi, da sploh čisto prvič, peš prehodila vso pot z Vršiča nazaj do Jasne. Oskrbnika sta nama pokazala neoznačen začetek tik pod kočo, nižje dol pa sva ujela markacije, ki se prav spretno izogibajo asfaltu. Na razpotju, kjer so nama rumeni turistični smerokazi ponujali na izbiro, da greva proti Kranjski gori lahko levo ali desno, sva midva šla naravnost 😉 🙂 . Tako lep kolovoz bo pa že nekam pripeljal, sva si mislila. Iztekel se je na prostran travnik s počitniško hišico. Na koncu sva z njega stopila na prodišče Velike Pišnice. Malo naprej sva jo prečkala po »brvi« in se priključila poti oz. cesti v Krnico. Po njej sva se vrnila na izhodišče.
Mihelič je napisal, da je Sleme z Vršiča lahkoten sprehod, pristop iz Tamarja že tura, iz Male Pišnice pa kar prava pustolovščina… Se ne bi mogla bolj strinjati… 🙂
