Sneg sredi Ljubljane ni nekaj, nad čemer bi se prebivalci in obiskovalci prestolnice ravno navduševali. Niti tisti ne, ki imamo sicer zimo zelo radi. Ker sneg sredi Ljubljane pač ni nič kaj posebej lepa in romantična zadevščina. Vsaj ponavadi ne. Mestu skoraj nikoli ne nadene zimsko pravljične podobe in ne pričara zimske idile. Ko v mestu sneži, je lep edino pogled skozi okno. Luštno in lepo je gledati bele snežinke, ki letijo z neba. Še posebej lepo je takrat, kadar padajo prav na gosto, suhe in drobne in tako lahke, da se še malo zavrtijo in zaplešejo v zraku, preden se spustijo na tla. A v trenutku, ko padejo na zemljo, njihova lepota in snažnost običajno izgineta in postanejo en sam nebodigatreba. Še hip prej snežno bele zdaj postanejo umazano sivorjave, ki jih nihče več ne občuduje in nihče več ne mara. Sprijete med seboj in nagrmadene ena na drugo spremenijo ceste in pločnike v grozne brozgaste površine, izpod koles avtomobilov in avtobusov špricajo nič hudega sluteče pešce, nametane skupaj na ogromne kupe pa zasedajo prepotrebna parkirna mesta. Če pa se slučajno zgodi, da sneži tako hitro in tako močno, da se še vse lepe in bele začnejo oprijemati cest in pločnikov, potem… o, potem prihrumijo plugi in opravijo z njimi tako, kot jim veleva mestni odlok o zimski službi. Red pač mora biti, kajne? 😉 🙂
Si predstavljate torej, kako bi bilo v Ljubljani hoditi po snežno beli Čopovi? Ali pa puščati sledi v nekaj centimetrih čisto svežega belega snega, ki prekriva Prešernov trg? Ali pa gaziti čez gležnje visoko snežno odejo po cesti na Ljubljanski grad? Mislite, da je to misija nemogoče? O, pa ni! Je pa za kaj takega treba imeti malo sreče, pa volje seveda tudi. In to oboje sva imela pred petimi leti prvič in dva dni nazaj ponovno. In ker sva prvič tako zelo uživala, je bilo drugič vprašanje ali ostati doma na toplem ali oditi v sneženo noč zgolj retorično. In recept za tako doživetje je zdaj znan in že dobro preizkušen: najbolje je, da snežiti začne šele pozno zvečer, ko se živžav v mestu že malo umiri in napovedano mora biti sneženje preko cele noči. V tem primeru bodo plugi s čiščenjem cest začeli šele zgodaj zjutraj naslednjega dne, ves čas vmes pa je mogoče izkoristiti za … jah no, kakor komu drago, midva sva ga za en lep dolg nočni sprehod po snežno beli in spokojno mirni Ljubljani. In ja, prelepo je, ko bela Ljubljana v resnici postane bela… 🙂
8 komentarjev
Zelo lepo… 🙂
Hvala Vito… 🙂
Kdor ima v sebi le malo romantične žilice, mora uživati v teh fotkah. Seveda so pa užitki v živo vse kaj drugega. Sam se jim rad predajam, zato me dostikrat zanese v bližnji gozd in gaženje po celcu ….
Ja, Miro, drži… v živo je bilo še lepše…
Čudovito !
Sta pomislila, kako bi bilo s tekaškimi smučmi 🙂 po kolesarskih stezah … pa “smuk” po Čopovi ali Wolfovi navzdol do Tromostovja 🙂
Haha, Bojan… hvala za idejo za naslednjo zimo… 🙂 … a gremo skupaj?… 🙂
Lepo!
zasanjano, romantično!
Hvala, Majda…