Ko ima v nekem trenutku življenje s tabo drugačne načrte, kot jih imaš ti z življenjem, se zgodi marsikaj. Med drugim na primer spoznanje, da na naši domači slovenski zgolj dobrih 43 kilometrov dolgi obali (mimogrede, krajšo obalo imata v Evropi le Bosna in Hercegovina in Monako) obstajajo neverjetno lepe pešpoti. Na primer tale, ki sva jo prehodila v soboto – od Strunjana do Izole. Pet let nazaj sva jo odkrila prvič. In jo takrat prav počasi in z vmesnimi počitki zmogla recimo slabo četrtino. Ampak že tisto, kar sva videla takrat, nama je bilo tako všeč, da sva vedela, da se bova enkrat vrnila. In sva se res. In preživela razgiban in zanimiv dan v Krajinskem parku Strunjan in še malo izven njega…
V Strunjan sva zavila s ceste Izola – Portorož malo za znamenitim pinijevim drevoredom. Parkirala sva na urejenem plačljivem parkirišču Stjuža, začetek poti, ki sva si jo zamislila prehoditi, pa sva našla tik ob hotelu Svoboda. Označena je z rumenimi črtami, ponekod dodatno s številko 3. Po začetni strmini, ki v nekaj minutah pripelje prav na rob znamenitega strunjanskega klifa, je nadaljevanje poti en sam čudovit lahkoten sprehod z vonjem po morju in krasnimi razgledi.
Za povratek sva imela dve možnosti: da greva nazaj po isti poti, kar naju seveda ni mikalo, ali pa da se na izhodišče vrneva ob vznožju klifa in tako zaokroživa pot. Slednje je seveda veliko bolj zanimivo in slikovito doživetje, a vendar skriva nekaj pasti. Vsekakor moram opozoriti, da sprehod in/ali zadrževanje pod flišnimi stenami zaradi krušljivosti le teh ni povsem varno početje. Druga omembe vredna stvar je pa ta, da se vam lahko zgodi (kot se je nama tokrat, pet let nazaj pa recimo ne), da zaradi visoke plime poti ne boste mogli opraviti ali pa vsaj ne v celoti. Midva sva imela izdelan rezervni scenarij, da se bova v takem primeru pač sezula in kak kratek odsek prebredla, a sva zaradi res visoke vode, kar velikih valov in še drseče podlage zaradi alg namero opustila. Odnehati sva morala skoraj tik pred koncem, na skrajnem zahodnem robu Mesečevega zaliva. Dobra stvar je ta, da je vzdolž klifa najti kar nekaj »zasilnih izhodov« – beri: stezic, po katerih se v takem primeru lahko dvignemo nazaj na rob in se po njem vrnemo na izhodišče.
Ker nama je ostalo še nekaj dneva, dan pa je bil lep, sva ga prav do konca, do sončnega zahoda izkoristila za sprehod okrog lagune Stjuža in Strunjanskih solin.
Okrog petnajst kilometrov hoje se nama je nabralo. Če se vam zdi to preveč ali premalo obstajajo seveda še druge, krajše ali daljše možnosti. Na kratko se z bogato naravno in kulturno dediščino območja lahko spoznate z obiskom krožne učne poti za dodatne namige pa si oglejte zemljevid sprehajalnih poti. Midva imava najino naslednjo že izbrano… 🙂
3 komentarji
Gita, ne samo, da si tako simpatično prikazala ta zanimivi del slovenske obale, tudi tvoji natančni napotki z zemljevidom nam- drugim, omogočajo it po tvojih sledeh ali kje tam naokrog. In kje je ta letak z zemljevidom na razpolago? V Izoli? To so prav primerne poti za pomladanski čas, predno postane zares vroče. Jaz sem si zadnjič privoščila podobno pot v drugo smer, ki jo edino poznam, od Pacuga v Fieso, skozi Piran in Portorož . Seveda pa je te poti dosti več po asfaltu, čeprav je tudi simpatična mešanica poti čez hrib, ob flišni steni poleg obale do Pirana ter skozi ta dva obalna mesteca Piran in Portorož skozi stari železniški predor na start. In te sprehajalne poti se nabere za cca 13 km. lp
Alenka, tudi ta pot proti Piranu je gotovo lepa, pri nama še v “čakalnici” :-). Zemljevid sem našla na spletu, za tiskano obliko pa ne bi vedela zagotovo. Najbolj verjetno je na voljo v kakšnem turistično informativnem centru ali pa na recepciji katerega od večjih hotelov.
Hvala za odgovor, Gita. Bom malo raziskala…. lp