Cerkniški razgledi

Pobožični dan je bil tako zelo lep, da bi res s težkim srcem ostala doma. Če bi bilo vse kot mora biti, bi bržkone šla smučat. No, pa ni bilo. »Križobol« mojega dragega je bil kljub »udarni« kombinaciji analgetikov skoraj dva tedna tako zelo vztrajen, da sva se že začenjala spraševati, če ga bo sploh kdaj konec. Na roko nama je šlo edino dejstvo, da mu je bolj kot sedenje in ležanje prijala hoja… juhu… 🙂

Kot običajno je bila izbira prepuščena meni, naloga pa nič lahka. Rekel je namreč, da on ne bi samo po ravnem, ampak tudi vsaj mičkeno v hrib. Da ne bo »pozabil«… 🙂 Bilo mi je jasno, kaj moram poiskati. Nekaj, kar ne bo predolgo in predvsem ne prestrmo, pa pot mora biti čimbolj zložno in enakomerno vzpenjajoča se, kar bo še bolj kot pri vzponu, pomembno ob sestopu. Kar dolgo sem tuhtala, ko pa so se večer prej na hribovskem forumu pojavile krasne fotke Cerkniškega jezera s Triglavom v ozadju (mimogrede, avtorica je obenem tudi bralka tegale bloga, zato, Mari, tudi na tem mestu, lepa hvala za krasen namig), se mi je posvetilo… 🙂 Na Slivnico greva!

Markirano pot, ki na vrh vodi iz Cerknice, sva prehodila že dvakrat ali trikrat in v spominu je ostala kot točno taka, kot je morala biti tokrat. Izbira se je izkazala za odlično in jo lahko samo toplo priporočim tistim, ki so jim blage naklonine ljubše od kolenogrizov. Čeprav sva pot poznala, sva nekaj čisto na novo odkrila… razglede, ki se z nje ponujajo! S samega vrha se zaradi bližnjega gozda bolj malo vidi, a če smo le malo radovedni in stopimo korak levo ali desno, se odprejo obzorja neslutenih širjav…   

Ko sva odhajala od doma, še nisva bila prepričana, da bo »projekt« Slivnica zares uspel. Dopuščala sva možnost, da bova morda obrnila. Zato sva si pripravila plan »b«, ki bi bil, če bi bilo to potrebno, čisto pri roki – sprehod ob Cerkniškem jezeru. Tistih pogledov in odsevov in tihožitij se ne bi mogla naveličati nikoli – ne gledati, ne fotografirati, zato sem vedela, da bo dan v vsakem primeru »rešen«. Na koncu je bilo tako, da sva s planom »a« opravila do zgodnjega popoldneva in nama je ostalo ravno še dovolj časa za onega drugega, rezervnega… Ker sva tisti dan dopoldne že nekaj malega hodila, sva se popoldne večinoma vozila in med vožnjo naredila na desetine postankov. Tudi Cerkniško jezero sva obiskala že večkrat, a da bi bila z njegovega nabrežja deležna tako krasnih razgledov, se ni zgodilo še nikoli…

Dan nama je uspel nad vsemi pričakovanji. Čeprav se je vse dogajalo po načelu »hiti počasi«, sva ga izkoristila na polno in doživela več, kot sva zjutraj upala sanjati…

Aja, čarovnic pa nisva srečala. Čisto nobene. Eni sicer pravijo, da jih na Slivnici ni več in da so se umaknile v manj obljudene kraje, a jaz sem kar prepričana, da še vedno bivajo v Coprniški jami pod vrhom ter tam kuhajo svoje zvarke in šepetajo uroke. Kdo drug kot one bi lahko imel prste vmes pri taki smoli, kot jo je deležen Dom na Slivnici! Ne vem, ali je to smola z lastnikom – občino Cerknica, ali z najemniki, ki danes so, jutri niso, a dejstvo je, da je dom trenutno (spet) zaprt. Na pročelju visi obvestilo, da je občina 18. oktobra letos na novo sklenila pogodbo in dom predala v najem, a je najemnik že po mesecu in pol (2. decembra) sporočil, da od najemne pogodbe odstopa… Škoda. Če se boste torej podali na to priljubljeno izletniško točko, do nadaljnjega računajte na postrežbo iz nahrbtnika… 🙂

Ker je tole skoraj zagotovo moje zadnje letošnje pisanje, na koncu dodajam voščilo… Želim vam, da bi bilo leto, ki prihaja, zdravo in zadovoljno ter polno lepih trenutkov!