Dovžanova soteska

Kadarkoli vremenarji napovedo vroč dan, najina prva asociacija niso hribi, ampak voda! Reke, potoki, slapovi, brzice, tolmuni… karkoli od tega, pa še kaj bi se našlo, da le žubori in prijetno hladi… In tako sva se sredi prejšnjega tedna odpravila na potep v Dovžanovo sotesko. Ne prvič…

Skupaj z najino »ta malo« sva jo že raziskovala slabih šest let nazaj na en vroč avgustovski dan. Zelo nama je bila všeč in že takrat sva vedela, da se bova še vrnila. Načrte je vmes za nekaj časa prekrižala vremenska ujma, ki je konec oktobra 2018 ta naravni biser – od leta 1988 je zavarovan kot naravni spomenik – precej poškodovala. No, zdaj, ko je obnovljen, sva šla preverit, kaj je novega. Od konca letošnjega maja je na izhodišču, tik za naseljem Čadovlje pri Tržiču, nova vstopna »info točka«… všečna na pogled, a žal sredi tedna zaprta. Je pa na pročelju ob vhodu pritrjena skrinjica, iz katere si lahko »postrežete« z zloženko z zemljevidom in osnovnimi informacijami. Dobrodošlo in pohvalno.

Za Dovžanovo sotesko, ki jo je gorska reka Tržiška Bistrica vrezala globoko v osrčje Karavank velja, da je geološko eno najzanimivejših območij Slovenije, sprehod skozi njo pa kot potovanje v času…

Poti po soteski so speljane tako, da na njih lahko uživajo prav vsi – tako tisti, ki se želijo le sprehoditi in se naužiti lepih pogledov, kot tudi tisti, ki jih ni strah višine in jim klini, skobe in nekaj metrov jeklenice še kako popestrijo doživetje. Slednji naj na razcepu poti na najožjem delu soteske sledijo zahtevnejši Bencetovi poti, poimenovani po domačinu, alpinistu Filipu Bencetu.    

Nekje sem prebrala misel, da je Dovžanova soteska ena najbolj zaspanih Trnuljčic slovenskega turizma. Če sodim po sebi, ki sem se po neštetih vožnjah mimo nje naprej pod vznožje grebena Košute in pod Storžič vozila leta, da ne rečem desetletja, v njej prvič ustavila šele nedavno nazaj, bi rekla, da kar drži… Ampak sem ji zdaj s ponovnim obiskom, upam, vsaj malo popravila storjeno krivico… 🙂