Križna jama – slovenski podzemni biser

Bi si človek mislil, da je pravi čas za obisk podzemne jame prav kadarkoli. Ne glede na letni čas ali vreme. Ker v jami naj bi bile razmere konstantne in dan za dnem enake, vsaj tako so nas učili v šoli. Lahko da le izjema potrjuje pravilo, a za Križno jamo to že ne drži. Midva sva se od prvega klica za rezervacijo ogleda pa do obiska jame sredi letošnjega decembra kar načakala…  

Križna jama leži v trikotniku med Loškim in Cerkniškim poljem ter Bloško planoto. Je svetovno znana vodna kraška jama, katere največja posebnost so številna podzemna jezera, ki so nastala za sigovimi pregradami. Razen tega jama slovi tudi kot izjemno bogato najdišče kosti jamskega medveda, po pestrosti podzemnega živalstva (do danes je bilo odkritih že 60 različnih vrst) pa se uvršča kar na 4. mesto na svetu.

Za jamo skrbi Društvo ljubiteljev Križne jame, ki tudi organizira in vodi oglede. Midva sva med možnimi vrstami ogledov izbrala najdaljšega, to je ogled vodnega dela vse do Kristalne gore, ki skupaj s povratkom po isti poti traja približno 7 ur. Ta obisk je mogoč le v času od začetka oktobra do konca marca za največ štiri osebe na dan in največ 100 oseb na leto! Tu že tiči prvi razlog, zaradi katerega boste po vsej verjetnosti na ta ogled čakali vsaj leto dni. Trenutno imajo recimo vsa mesta do konca marca 2022 že zasedena in sprejemajo rezervacije za sezono oktober 2022 – marec 2023. Naj dodam, da tudi rezervacija še ne pomeni, da boste na predviden datum jamo v resnici obiskali. Predvsem vodostaj v jezerih je tisti, ki narekuje možnost ogleda in spremeni se lahko zelo hitro, v dnevu ali dveh. Nama je recimo ogled eno leto oktobra preprečila suša, dve leti nazaj pa so ga »odplaknile« poplave…  

Lepote Križne jame sva približno že poznala s fotografij. Odveč je poudariti, da je v živo vse samo še lepše in veličastnejše. A največja imenitnost se skriva v tem, da je jama izjemno naravno ohranjena. Nima električne razsvetljave in nima utrjenih betonskih poti, le na nekaj mestih je poskrbljeno za skromno varovanje. »Potovanje« po jami le v soju čelne svetilke in ob zvoku vesla, ki enakomerno reže jezersko gladino, je bilo impresivno. Za naju, ki tudi sicer, še posebej pa v naravi, beživa stran od množic in obljudenih poti, je bil ogled jame enkratno doživetje. Po doživljajski plati mu obisk kakšne naše bolj slavne jame v gruči turistov ne seže niti do gležnjev. Piko na i je dodala v tem času tudi izjemno čista voda, ki je omogočala pogled prav do dna jezer.

Naju je po jami vodil Gašper. Izjemen poznavalec Križne jame je in, vsaj tako se je meni zdelo, zaljubljenec vanjo. Z žarom v očeh je razlagal o njej, nizal podatke, jih večkrat ponovil, da se nama bodo ja vtisnili v spomin, pripovedoval zanimivosti in opozarjal. Ja, kar naprej opozarjal! Čisto malo pretiravam, če napišem, da naju je v vseh skoraj osmih urah, ki smo jih preživeli skupaj, »milijavženkrat« opozoril na to, kam lahko stopiva in kam ne smeva, da ne bova povzročila poškodb na sigovih pregradah med jezeri. Pregrade, ki se tvorijo zaradi izločanja kalcita iz vode, so namreč izredno počasi rastoče (do 0,1 mm na leto, drugače povedano 10 cm v 1000 letih) in predstavljajo največjo krhkost Križne jame. Zato si posledice turističnega obiska na njih želijo omejiti na raven njihovega naravnega samoobnavljanja. To je tudi razlog za omejitev števila obiskovalcev vodnega dela jame.

Kljub precejšnji dolžini se nama 7-urni ogled jame fizično ni zdel naporen. Večino časa sva se vozila v čolnu, nekaj malega je bilo hoje, od tega dva kratka, nekoliko strmejša vzpona. Zadnji del poti do Kristalne gore je malenkost zahtevnejši, ob poti je napeljana vrv, za katero se lahko primemo, kratek skalni skok pa premagamo s pomočjo lestve. Je pa treba na celotni poti zaradi pregrad med jezeri n-krat iz čolna ven in nazaj noter, ampak to samo pripomore k temu, da malo več migamo in nas ne začne zebsti. 🙂 

V časih, ko je bolj kot kadarkoli prej denar sveta vladar, ko si v mnogih drugih turističnih jamah izmišljujejo marketinške trike, da bi povečali obisk in pomnožili dobiček, si je kaj težko zamisliti, da obstajajo ljudje, ki se mnogo bolj kot za zaslužek trudijo za to, da bi jamo čim bolj ohranili. Ne le za svoje otroke in morda še za vnuke, ampak za nadaljnja stoletja, tisočletja. To prizadevanje ljubiteljev Križne jame je res navdušujoče in lahko jim le iz srca zaželim, da bi čez leta ali desetletja dobili naslednike, ki bodo to skrb pestovali naprej!   

Še eno veliko zahvalo sem dolžna Gašperju. Ko sva mu po telefonu omenila, da bi si želela jamo tudi fotografirati in ga povprašala za nasvet glede dodatne osvetlitve, je dejal, da bo za to on poskrbel. In je res. Iskrena hvala!  

Bilo je doživetje, ki ga ne bova pozabila!