Gori, doli, naokoli po Šavrinskem gričevju

Ideja za tale »izi« pohod je pa zares dooolgo brado dobila, preden sva jo končno uresničila. Je še iz tistih časov, ko razno raznih zanimivosti in »enkrat bo že prav prišlo« zadev še nisem shranjevala med »priljubljene« na računalniku, ampak sem jih izrezovala iz časopisov. Pred skoraj poldrugim desetletjem je v NeDelu izšel članek izpod peresa zdaj že pokojnega Daria Corteseja z naslovom »Pohodniško veličastje med Dragonjo in Drnico”, podnaslov pa se je glasil »Za kakšen lep, prevetren zimski dan je kot nalašč kratek sprehod v Šavrinsko gričevje.«

V članku med drugim omeni krožno pot Dragonja – Sv. Peter – Nova vas – Krkavče – Dragonja in pove, da je to »temeljna pohodniška naložba v spoznavanje hribov in vasi med dolinama Dragonje in Drnice«. Nekaj za naju torej, ki se po teh krajih doslej še nisva potikala, sem si takrat mislila…

Ker je pot krožna, je pravzaprav čisto vseeno, kje začnemo. Midva sva se odločila, da bova korak zastavila na najnižji točki, se pravi v Dragonji in nadaljevala v smeri urinega kazalca. Pot je precej dobro označena, je pa »prostora« za izboljšave še nekaj. Predvsem v vaseh sva se kar precej lovila, predno sva našla nadaljevanje, a se je povsod našel kdo od domačinov, ki nama je pokazal pravo smer. Pot je pestra in raznolika, fino je to, da je le krajši del poteka po asfaltu, kakšen nič kaj všečen in nožicam nič prijazen kamnit kolovoz pa sva v želji, naj ga bo že konec, potrpežljivo vzela v zakup, saj sva bila vendar v Istri!  

Tri ljubke istrske vasice, prav nič zapuščene, prelepi oljčni nasadi in vinogradi ter širni razgledi so »cukrčki« te poti. Če vam je ta prava italijanska Toskana predaleč, se napotite v ta skrajni severozahodni del Istrskega polotoka in doživeli boste njen približek. Malce nama je bilo žal, da sta bili dve večji zanimivosti, Tonina hiša v Sv. Petru in Hiša Vrešje v Krkavčah zaprti, a nič ne de. Sva se pa zato v Novi vasi nad Dragonjo zapletla v dolg in nadvse prijeten pomenek z domačinom. Slednje je za mene vedno vredno veliko več kot vsak ogled še tako zanimive etnološke zbirke in največje bogastvo, ki ga s takega potepa lahko prinesem domov. Gospoda seveda nisem vprašala po letih, bi pa skoraj upala stavit, da nosi na ramenih že najmanj osem križev. Vesel je bil najinega pozdrava in zdi se mi, da sem videla prižig iskric v očeh, ko se je prek dvorišča namenil proti nama. Dolgo smo klepetali. Razgovoril se je o večstoletni murvi pred hišo, ki so jo posadili njegovi predniki, da so z njenimi listi hranili sviloprejke, ki so jih gojili in o tem, kako veliko škodo v zadnjem času na njivah povzročajo divje svinje, da pridelka niti za samooskrbo več ni. Za konec je obudil spomin, zdelo se mi je, da s kančkom grenkobe, na čase nekoč, ko so v Novi vasi živele zares velike družine, tudi po deset otrok da so imele in je bilo v vasi nadvse živahno.

Ko sva zaključevala krog in je Suunto kazal, da bova opravila z dobrimi petnajstimi kilometri, so mi na misel prišle šavrinke, dekleta in žene iz teh koncev, ki so od kraja 19. stoletja pa do zaključka druge svetovne vojne od tod peš hodile v Trst prodajat predvsem jajca pa tudi nekatere druge domače izdelke. Ko sva se vrnila domov, sem za hec googlove zemljevide povprašala o razdalji in času hoje, če bi se recimo dandanes odpravila na to pot denimo iz Krkavč. Izračun je pokazal skoraj 30 kilometrov ter šest ur in pol hoje, v eno smer seveda! In to s plenjerjem – jerbarsom na glavi, v katerem je bilo do 300 jajc! Kaj reči drugega, kot moj globok poklon…

Tole je bilo za naju spoznavanje čisto novih koncev, mikavno pa tako, da se bova zagotovo vrnila.