Zadnji teden julija se mi je začel s službeno potjo v Mursko Soboto. Že vnaprej sem vedela, da opravek ne bo trajal več kot pol ure, če se bo zelo zavlekel, kvečjemu uro, da bo pa vožnje tja in nazaj za vsaj štirikrat toliko. Verjetno se zdi logično, da je bila moja prva misel ta, da si želim tisto obvezno združiti še s čim prijetnim in na novo raziskati kak delček Pomurja, ki ga že tako ali tako (pre)slabo poznam. In ko še mojemu dragemu ni bilo treba dvakrat reči, da bi se na pot odpravila skupaj, je bil dan tako rekoč rešen… 🙂 Sprva sva nameravala ostati v Prekmurju, a sva ugotovila, da je večina stvari, ki bi si jih tam želela ogledati, ob ponedeljkih zaprtih. Po dodatnem poizvedovanju (beri: klikanju) se je izkazalo, da bova dan z več sreče, kar se odpiralnih časov tiče, preživela v Prlekiji. Rečeno, storjeno…
Za vse, ki morebiti Prleke in Prekmurce mečete v isti koš, naj mimogrede omenim… niso oni eni ta isti. Če malo poenostavim, je delitev precej preprosta: Prleki živijo na desnem, Prekmurci pa na levem bregu (torej »preko«) Mure…
Na poti iz Murske Sobote sva se najprej ustavila v Veržeju. Ogledala sva si Babičev mlin, edini še redno delujoči mlin na reki Muri. Pred nadaljevanjem poti sva se oglasila v turistično-informacijskem centru, ki deluje v prostorih Rokodelskega centra DUO (Center domače in umetnostne obrti). Prijazna uslužbenka naju je opremila s promocijskim gradivom in naju napotila na ogled številnih znanih, pa tudi bolj skritih zanimivosti in lepot ne le Prlekije, temveč kar celotnega Pomurja. Sva ji na začetku pozabila omeniti, da sva v te konce prišla le za en dan in ne kar za cel teden… 🙂
Ker je bil dan vroč, sva se namenila malo ohladitve poiskati nekje ob vodi. Že doma sva »na piko« vzela Gajševsko jezero. Privlačil naju je podatek, ki sva ga izbrskala na netu, da je okoli jezera speljana 3-4 kilometre dolga urejena krožna pešpot. Ravno prav bo za malo noge pretegnit po dolgi vožnji, sva se veselila. No, dva ribiča, ki sva ju srečala, sta nama zatrdila, da se peš jezera ne da obhoditi. Ker je sonce vse bolj pripekalo, sva sklenila, da jima kar verjameva na besedo… 😉
Po tem mini razočaranju sva se spomnila, da je gospa v TIC-u omenjala še eno jezero, ob katerem naj bi bilo lepo in obisk priporočala. Na zemljevidu sva ga hitro našla – Blaguško jezero. Za razliko od Gajševskega, kjer je bilo mirno in tiho in razen omenjenih dveh ribičev nisva srečala nikogar, je bilo tu precej živahno…
Ko sva se naužila prijetno hladne sence (in tekočine 🙂 ), sva se zapeljala v prestolnico Prlekije – Ljutomer. Domačini mu pravijo Lotmerk. Prav neverjetno se zdi, a je res, da je bilo to v marsikaterem zgodovinskem pogledu pionirsko mesto. Tu je bil organiziran prvi vseslovenski politični tabor (l. 1868), posnet prvi slovenski filmski zapis (l. 1905), tu je vrata odprla prva samopostrežna trgovina pri nas (l. 1958) in v bližini so bile organizirane prve kasaške dirke v Sloveniji (l. 1874)… Neverjetno, koliko zgodovinskih prelomnic v tako majhnem mestecu!
Če je Ljutomer prestolnica Prlekije, pa je njeno srce prav gotovo vinorodna dežela Jeruzalem. Slednjo sva prihranila za »grande finale« najinega kratkega potepanja po Prlekiji. In še kako prav sva naredila! Ob panoramskih pogledih na neskončne zelene terase vinogradov je utrujenost po celodnevnem vročem potepanju kar nekam izpuhtela, večerni hlad naju je navdal s svežino, brbončice so zapredle od ugodja, ko sva okušala postržjačo in nazdravila s kozarcem šipona…
Za konec lahko rečem samo to, da Prlekija še nima najine »klukce«… Vsega lepega se v tistih koncih v enem slabem dnevu pač ne da videti in vsega dobrega ne okusiti. Že načrtujeva povratek… 🙂
4 komentarji
To pa bo presenečenje za Terezijo
😉 🙂
…in ker smo sedaj čisto zaposleni s (saj veš s kom)😄,mi je šele danes uspel namigniti, naj pogledam tvoj blog…Bravo, Gita, mi tam ob Muri res nismo eni ta isti in vsak, ki to loči, takoj dobi več točk👍👍👍🤗, lpTereza
O, hvala Tereza… želim veliko lepih trenutkov (s saj veš kom :-))… midva bova pa med tem raziskala še tisti del Prlekije, za katerega nama je tokrat zmanjkalo časa… 🙂