Sprehajanja ob Savi

Dandanes verjetno kar vsi po vrsti meje občin občutimo in zaznavamo bolj, kot kdajkoli. In marsikatera pota, ki so bila še do nedavna sama po sebi umevna, zdaj niso več dovoljena. Mene je recimo malce »zadelo« spoznanje, da meni tako ljubi »Polhograjci« nekako niso več tako zelo »domači«. Pa čeprav jih imam tako rekoč pred nosom in od doma do njihovih obronkov ne rabim več kot pol ure peš. In čeprav občina Medvode ni od včeraj, ampak je samostojna že dobrega četrt stoletja, ob prav nobenem obisku polhograjskih hribčkov še nisem pomislila, da sem kje drugje, kot »doma«. A zdaj tja ne hodim. Tudi na Šmarni gori že dolgo nisem bila. Težko verjeti, kajti Šmarna gora vendarle velja za »ljubljansko«, ampak pot, po kateri grem, kadar vse do vrha Grmade ne želim srečati (skoraj) nikogar, ima izhodišče v sosednji občini 🙂 …

Znotraj občinskih meja ne ostajam zato, ker bi me bilo strah, da me bodo »dobili«, če jih bom prestopila. Sploh ne. Sem tudi prepričana, da bi se možem postave z malo iznajdljivosti z lahkoto »izmuznila«. Ostajam preprosto zato, ker se ne strinjam s tem, da so »pravila zato, da se kršijo…« In ostajam iz zares globoke empatije do tistih, ki se jim v teh časih godi precej, precej slabše kot meni. Ki so morda zboleli ali pa so primorani ostajati na delovnih mestih, kjer so izpostavljeni možnosti okužbe in posledično tudi njihovi domači. To so šele skrbi! Ne pa to, da se nekdo zaradi omejitev trenutno ne more povzpeti na svoj najljubši hribček ali pa odpeljati svojega priljubljenega mtb-trail-a…  

Osebno sem hvaležna za to, kar imam (v tem trenutku najbolj za zdravje) in ne žalujem za tistim, česar nimam. Vedno tudi trdim, da se v vsaki, še tako hudi stvari, ki se zgodi, najde kaj dobrega. V teh časih bo ena od teh dobrih stvari za marsikoga spoznanje, v kako lepi občini pravzaprav živi… Tudi za naju, se mi zdi…

V preteklih dneh, pravzaprav tednih, sva naredila nekaj pohodov vzdolž Save. Njen desni breg sva »prečesala« od visečega mostu v Mednem pa skoraj vse do Šentjakoba, na levem bregu sva izpustila le odsek med visečim in tacenskim mostom, ker delno leži v občini Medvode. Idejo sva našla na tej strani, (Sava I, II, III in IV). Opisom nisva sledila, saj nama je bilo ljubše, da sva raziskovala brez načrta in malo po svoje. Kjer je bilo le mogoče, sva se držala čim bližje rečnemu bregu. In tam je bilo kaj videti! Številnim ozkim, a čudovito mehkim stezicam se nisva mogla načuditi. V nos je prineslo vonj pa čemažu, ki ga je na bregovih Save vse polno. Neskončnokrat sva zavila s poti prav do vode, na prodnate ali mivkaste »plažice«, na katerih je v poletni vročini najbrž težko dobiti prostor. Tam, kjer je reka mirna in počasna, so naju očarali odsevi na vodni gladini, tam, kjer glasno buči in razpenjena preskakuje skalne pragove, se nama je zdelo, kot da je pred nama ena alpska krasotica, ne pa pregovorno umazana Sava tako rekoč sredi prestolnice.

Ob Savi je prijetno pohajati tudi zato, ker si dolžino poti lahko krojimo po svojih željah. Lahko ostajamo na enem bregu, ali pa naredimo tako, da začnemo pri enem od mostov, jo pri naslednjem, ali še naslednjem prečkamo, ter se po drugi strani vrnemo na izhodišče. Celotno traso lahko prehodimo naenkrat, kar bo naneslo debelih trideset kilometrov, ali pa si jo razdelimo na več krajših etap. Čeprav poti niso označene, orientacija ni prevelik zalogaj in tu svojo raziskovalno žilico res lahko spustimo z vajeti. Bolj ali manj se je pač potrebno držati Save.

Nekako najmanj nama je bil všeč odsek od Ježice pa do mostu na črnuški vpadnici (Sava III). Na severni strani je večji del poti odmaknjen od rečnega brega in poteka prek območja črnuških vrtičkov. Tu sva se najedla prahu, ki so ga za seboj dvigovali njihovi lastniki v avtomobilih ali na motorjih.

Odsek od Tacenskega mostu do visečega mostu pri Mednem vzdolž desnega brega Save je kar malo prekratek, a vseeno lep, le to je, da je v popoldanskih urah precej obljuden.

Nama najbolj všečna in na seznamu za ponovitev sta oba bregova med tacenskim in črnuškim mostom. Desni breg navduši s svojo prvinskostjo, skoraj bi lahko rekla divjino, na levem bregu sva bila najbolj očarana nad ribniki v bližini ribiškega doma Straža.

Hvaležna sem za tole odkrije še pa še. Naša prestolnica le ni ena navadna betonska džungla kot marsikdo zmotno misli. Seveda, tudi jaz bi v teh časih raje bila občanka Kranjske gore, Bovca, Jesenic… a po drugi strani sem vesela vsakega na novo odkritega kotička narave tako rekoč streljaj od doma… Nekateri ob Savi so bili tako lepi, da so me spominjali na pot, ki sva jo prehodila dve leti nazaj, a sva se do njenega izhodišča takrat peljala dobrih sto petdeset kilometrov daleč…   

Bodite lepo, pazite nase in ostanite zdravi… vam iz srca želim!