Soteska Pekel

Ja kooončno… 🙂 🙂 🙂 … Že nekaj zadnjih let – vedno se je to zgodilo, ko je bil na vidiku kak vroč dan – sem si zaželela, da bi obiskala to lepo sotesko. Ne prvič, ampak spet. Ker prvič sva bila v Peklu malo manj kot devetnajst let nazaj, ko se je najina prva štručka začela nosit v nahrbtniku. Takrat smo prišli do tretjega slapu. Zakaj nismo šli naprej, se ne spomnim več, pa vsega ostalega tudi ne, edino to mi je ostalo v spominu, da mi je bilo všeč. Zato sem si želela iti še enkrat. No in to sem seveda doma povedala. Večkrat. Na glas. Da bo moj dragi to ja slišal. Pa se ni zgodilo nič. In naslednje leto tudi nič. In še naslednje spet nič. Do danes… ko je rekel: »A greva v…?« Ja koooončno… jupiii… 🙂 

Mi Ljubljančani smo res srečkoti. Me prav zanima, če prebivalci še katere druge prestolnice lahko v dobre pol ure iz betonske džungle pridejo v tako noro lep in divji svet kot je soteska Pekel pri Borovnici. Potok Otavščica jo je urezal na svoji poti iz Rakitne na Ljubljansko barje. Na mestih, kjer je moral preskočiti kakšno skalno pregrado, so nastali slapovi. Pet večjih in neskončno število manjših, bolj brzicam podobnih. Ob njih vodi po soteski prijetna izletniška pot. Sprva (do drugega slapu) je prav lahka, do tretjega se je treba povzpeti po strmih »stopnicah« na vrhu katerih nas čaka prijetno urejen prostorček za počitek. Do četrtega in petega slapu je pot zahtevnejša. Na ključnih mestih je sicer zavarovana, a kljub temu je ponekod strma in izpostavljena. In kadar ni suha, je treba biti še posebej previden, da ne pride do zdrsa.   

Za povratek imamo več možnosti. Midva sva izbrala delno krožno pot mimo Hudičevega zoba. Vsi vodniki in opisi poti v tem primeru navajajo prečenje soteske pod petim slapom, ki pa (trenutno) ni mogoče. Treba se je povzpeti nad zadnji slap, potem pa slediti markirani poti, ki pripelje do ceste. Cesto samo prečimo in nadaljujemo po označeni stezi, ki nas mimo razgledišča pripelje na razpotje, kjer smo za gor grede namesto proti Hudičevemu zobu nadaljevali k četrtemu in petemu slapu. Do tu se pot vije po precej strmem pobočju in terja kar nekaj zbranosti. Od tretjega slapu dalje sva se vrnila po poti vzpona.

Na terasi Gostilne Pekel tik ob parkirišču sva si privoščila hladno osvežitev. Bila sva presenečena nad dejstvom, da so imeli prav vse mize, razen treh malih za dve osebi, rezervirane. Res, da sva bila tam okoli poldneva, ko se je bližal čas kosila, ampak vseeno – sklepava, da mora biti hrana dobra. Preverila pa nisva.

Čudovito je bilo. Ampak s Peklom zdaj nisva kar opravila spet za naslednjih devetnajst let. Upam. Kajti tam je zelo lepo tudi pozimi, ko, kadar je dovolj mrzlo, slapovi zaledenijo. In na svoj račun pridejo ledni plezalci. Bi rada šla. Samo gledat, ne plezat. Sem že povedala. Na glas. Upam, da me je moj dragi slišal… 🙂 🙂 🙂