Potepanje po deželi Martina Krpana

Če boste v »gugl« vtipkali besedno zvezo »čigav je martin krpan«, boste bržkone presenečeni. In začudeni nad tem, kako zelo pomembno je to vprašanje na Notranjskem. In da je mera polna, nanj sploh ni preprostega odgovora. Bločani ga imajo za svojega, prebivalci Pivke prav tako.  Oboji trdijo, da je ta ljudski velikan »njihov«. Eni in drugi zbirajo dokaze. Prepričujejo. Argumentirajo. Snemajo filme! In ne boste verjeli – pišejo celo knjige! Vse z namenom, da pride »prava resnica« na dan. Kdo ima prav, ne vem. Če sploh kdo. Kot tudi ne vem, čigave trditve imajo trdne in čigave bolj trhle temelje. Običajno kakšni taki zadevi poskušam priti do dna. Tokrat pa ne. Na praznični ponedeljek mi je bilo zgolj in edino luštno verjeti to, da sva se tam, v okolici Pivke, potepala po Krpanovi deželi in hodila po njegovih poteh…  

Začela sva s tistim, česar ima občina Pivka največ med vsemi občinami v Sloveniji – z jezeri. Ki pa jih največkrat sploh ni. Ker so presihajoča. Ampak zdaj so. Čisto vsa sicer ne, večina pa ja. Kadar je vode veliko, jih je kar sedemnajst. Nisva jih ne štela, ne se trudila poiskati vseh. Ker bi za to bržkone porabila dobršen del dneva, midva pa sva imela še toliko drugih načrtov. Sva se pa ustavila pri dveh, ki sta vsak po svoje »naj« – pri Palškem, ki je največje in pri Petelinjskem, ki je najnižje ležeče, zato se z vodo napolni med prvimi in vodo tudi najdlje obdrži.  

Območje Pivških presihajočih jezer je z ustanovitvijo krajinskega parka zavarovano od leta 2014. V Slovenski vasi sva si ogledala izredno lepo in domiselno urejen Ekomuzej, ki je nekakšna vstopna točka parka. Ker sva bila ta dan prva in kar nekaj časa edina obiskovalca, nama je mladenka na recepciji muzeja prijazno ponudila, da naju lahko ona na kratko popelje naokoli po razstavnem prostoru, v kar sva seveda z veseljem privolila. Prisluhniti simpatičnemu in zanimivemu pripovedovanju je pač mnogo bolj prijetno, kot če sam postopaš od točke do točke in prebiraš kaj piše pod fotografijami in razstavljenimi predmeti. Zgodbe o tem, kako so včasih z jezeri živeli domačini, še bolj pa popoldanski potep okrog ostankov gradu Kalc, so bili zanimiv »sprehod« v čase nekoč. Prisežem, da sem v svoji domišljiji skoraj lahko videla pesnika Vilharja, kako se za zidovi gradu s peresom v roki sklanja nad mizo in išče rimo na »Lipa zelenela je…« ali pa na »Po jezeru bliz’ Triglava…« medtem ko Levstik kot domači učitelj učenost vbija v glavo njegovim devetim otrokom… 

Ker sva menila, da je na jezera najbrž lep pogled tudi s kakšne višje točke, sva se povzpela še na razgledno Sveto Trojico. Pot, ki se začne prav pri Ekomuzeju in vodi skoraj mimo Petelinjskega jezera, ni tako kratka, da bi lahko rekla, da sva šla gor mimogrede, tako dolga pa spet ne, da bi si bilo treba zanjo rezervirati več kot nekaj uric. Prazničnemu dnevu primerno je bilo obiska precej, a le malo nas je bilo takih, ki smo pot začeli prav v dolini. Poleg lepega razgleda z vrha nama bo v spominu najbolj ostalo to, da sva na gozdni cesti nekaj časa presenečena sledila – zgledalo je že tako – čisto svežim medvedovim stopinjam, srečali se pa (spet) nismo… 🙂  

Najsi drži ali ne, da sva se potikala po Krpanovih krajih – meni so bili še pa še všeč. Edino kar bi si želela več, je to, da bi vse te čudovite kotičke lahko raziskovala na konju. To bi pa bilo potepanje v čisto Krpanovi maniri! A ker se na žalost nikoli nisva naučila jahati,  sva namesto po štirih, naokrog hodila po dveh. Zato je šlo počasneje in zato nisva uspela prehoditi in si ogledati vsega, kar sva želela. Ampak nič hudega, je pa vsaj za drugič še kaj ostalo… 🙂