Nisem tiste sorte človek, ki bi ga sonce neskončno motiviralo in mu dajalo delovni elan (govorim o službi seveda). Meni kvečjemu meša štrene v glavi in mi jo polni z idejami, kje vse bi se v takih trenutkih imela lepše kot v pisarni za računalnikom. Zato mi v dneh, ko imam dela veliko, prav zares paše biti pod oblačnim pokrovom. Kot je bilo to zadnje tri dni recimo. Vendar se vseeno nisem mogla upreti skušnjavi, da ne bi sem ter tja kliknila kakšne spletne kamere in pokukala, kako se imajo recimo na Kredarici ali pa na Kamniškem sedlu ali na Dobrči. In nato sem spustila en pritajen ampak zategnjen »aaaaahhh«, ki je po eni strani pomenil občudovanje, po drugi pa obup nad trenutno nemočjo in vdanost v usodo. Je bilo pa to tisto, kar me je nagnalo, da sem še hitreje tolkla po tipkovnici, preklopila miselni tok v peto prestavo, delala kljukice na »to do« listi in odštevala dneve in ure, ko bom pobegnila. Tja gor. Nad oblake. Prav neverjetno srečno in priviligirano se počutim, da imam možnost, da lahko sama sebi odobrim dopust. Ni bilo vedno tako in morda tudi vedno ne bo tako, ampak dokler tako je… saj veste… živi za danes, pa to… 🙂
Zaželela sva si nekam, kjer bova čim prej in čim hitreje nad gozdno mejo in potem cel ljubi dan na soncu. Južna pobočja našega najdaljšega grebena Košute, po katerem poteka tudi državna meja med Slovenijo in Avstrijo, so se zdela prava izbira. Vendar ko sva še na slabih 1700 m nad morjem »gazila« meglo in oblake, sva se začela spraševati, če nisva morda naroben oziroma prenizek cilj izbrala. A tik predno sva vsako upanje izgubila, se je odprlo! In dan je bil skoraj popoln. Tisto malo, kar mu je manjkalo do čiste popolnosti je bilo to, da nisva mogla kar gor ostati 🙂 . Še dobro, da za človeško dušo in telo ne obstaja nevarnost za »overdose« sonca in razgledov in miru in uživanja. Ker če bi, bi bilo danes po nama. Ker sva vzela največji možni odmerek… 🙂
2 komentarja
Tegale do sedaj še nisem videla. Sem pomislila ob tem, da je potrebno marsikam ravno med tednom, saj sicer tega vsega ne doživiš.
Gamsi, belke,…no, pa čeprav so belke tokrat vzete iz druge ture.
Super.
lp
M
Ja, Mari, to je bila ena tistih, ki ne gredo iz spomina nikoli… 🙂