Kot si vsako jesen neskončno želim ene res lepe zlate macesnove (ture kajpak) in pravim, da brez nje ni prave jeseni, tako vsako zimo hrepenim po vsaj eni pravljični snežno beli. Po novozapadlem snegu. Še preden se krošnje dreves rešijo njegove teže. In ko se je nekaj vreč s tem puhastim belim opojem končno razvezalo in raztreslo tudi nad našo, sončno stranjo Alp, sva kar vzela pot pod noge…
Odločila sva se za eno od nama zelo ljubih zimskih klasik – vzpon na Blegoš. A da ne bi klasika z leti le preveč klasična postala, sva tokrat izbrala pristop, ki ga še nisva poznala. Najino izhodišče je bila mala vasica nad Poljansko dolino, ki sliši na ime Čabrače in do katere pripelje ozka in strma, a asfaltirana cesta iz Hotavelj.
Čeprav slovenski pregovor pravi, da so dobre stvari vedno tri, jih je bilo ta dan vsega skupaj mnogo več. Res pa je, da so se ravno tri zgodile še preden sva s hojo sploh začela. Tista strma cesta je bila kopna in suha, tako da mi je prav hitro uspelo pregnati nelagodje, ki se me je polastilo na prvih ovinkih, na tako rekoč »žepnem« parkirišču za nekaj avtomobilov je tudi sredi dopoldneva še čakal en prostorček za naju in že od daleč sva videla, da je gaz narejena. Obetaven začetek je bil, ni kaj reči… 🙂
Pot iz Čabrač pohodnika nič ne »špara«. Že takoj na začetku dvigne utrip, saj so travne senožeti nad kmetom Likarjem strme in v mokrem ali snegu kar precej drseče. Nasploh je bilo tokrat celo pot tako, da je gaz sicer bila, a kaj slabo utrjena, sneg pa puhast in sipek, da se je mlel pod nogami in je na strmem šlo ne le naprej in navzgor, temveč včasih tudi malo zadenjski nazaj in navzdol. A nepopisna zimska idila skozi katero sva hodila in čudoviti razgledi z vrha so poplačali ves trud…
Prav ves dan se na čas nisva nič ozirala. Že od doma sva se odpravljala nekam počasi in nenavadno dolgo, da sta punci že mislili, da sploh nikamor ne bova šla, med hojo sva se kar naprej ustavljala in občudovala in fotografirala, da je nastalo posnetkov kot da sva bila v hribih tri dni, ne pa nekaj ur in na koncu sva se še v topli koči zasedela dlje, kot sva imela namen. Ampak očitno je bilo vsega ravno prav, kajti tura se je končala tako, kot niti pomislila nisva, da se bo – s čudovitim sončnim zahodom. Če bi še tako natančno načrtovala in preračunavala in na uro gledala se ne bi mogla ob bolj pravem času znajti na bolj pravem kraju. Na razgledno, neporaščeno sleme tik nad zadnjim pasom gozda, ki naju je še ločil od izhodišča, sva stopila ravno, ko se je sonce tam daleč na obzorju dotaknilo razburkanega morja nizkih oblakov in trenutek, ko se je večerna svetloba razlila prek valov je bil naravnost čaroben… Hm, razmišljam, da bi za naslednjo turo »pozabila« naviti budilko… 😉 🙂
14 komentarjev
Letošnje pohodno leto se je pa za vaju lepo začelo…. Kakšne srebrne barve drevesnih debl, kakšen spokojni mir se začuti iz slik, razgledi zavidljivi, le hoje po tem mehkem snegu vama nisem zavidala :). Komaj čakam že na naslednjo zgodbo.. lp obema
Hvala, Alenka. Tudi midva sva navdušena… 🙂 … če se po januarju leto pozna, naju čaka še veliko lepega… 🙂 . Vračava pozdravčke vama obema!
GITA, kakšen krasen dan sta ulovila in tako čudovito turo naredila!
Blegoš res ponuja vzdušje in razglede, ki bi jih prisodil samo velikim, kajne? Prav z Blegoša sem jaz že naredila najboljše posnetke in to v vseh delih dneva, v različnih letnih časih. Zima pa sploh izstopa v tem smislu!
Najbolj pa navijam za sliko tri in štiri iz zadnjega konca, narejeni v času sončnega zahoda.. Prečudoviti sta!
Sploh bom pa rekla, pozdravljena v naših koncih! Moja mama je bila namreč izpod Blegoša doma, jaz pa tudi delam v Poljanski dolini. Lepa je cela tale Poljanska dolina!
lpM
Mari, že večkrat sva rekla, da si morava v Poljanski dolini vzeti čas še za kaj drugega in ne le za Blegoš… pa tudi to, da morava na Blegoš še v kakem drugem letnem času, ne vedno samo pozimi… a kaj, ko nama je pozimi tako zelo, zelo všeč! Prekrasni konci so to in vedno, ko se vračam iz njih domov, že komaj čakam, da se vrnem… 🙂
Zelo lepo..
Hvala, Majda… 🙂
Gita, oglašam se prvič,čeprav spremljam vaša potepanja že precej časa.
Kar nekajkrat sva zmožem “pobrala” vaše zamisli in poti in z veseljem pričakujeva nove.
Vojka, lepo pozdravljena! Hvala za napisano. Pišem in fotografiram “za dušo”, če pa s tem za povrh še komu pomagam s kakšno idejo ali informacijo, sem pa še toliko bolj vesela. Srečno in vse lepo na vajinih poteh!
Suuuper lepe fotke !!!!
Hvala… 🙂 🙂 🙂
Da ujameš tako lep bel in sončen dan, je za dušo kot balzam; lepa tura in še lepši posnetki..čestitke! In, da bi tako lepih tur doživela še več, Vama iskreno želim in privoščim; pa varne naj bodo!
Hvala lepa… res je bilo krasno in samo upava, da zima še ni rekla zadnje besede… 🙂
lepa zimska pravljica, ki naj traja in traja…..
Majda, si tudi jaz želim… 🙂