Mala Ponca od Belopeških jezer

Kadar po opravljeni turi nekje v Julijcih pripravljam prispevek za blog, velikokrat posežem po kakšnem od Miheličevih vodnikov in si od njega sposodim kak stavek ali dva. Tine je res znal z besedami in vedno z veseljem in občudovanjem preberem njegove uvode k opisom poti. Tako mikavni so, da bi človek včasih najraje kar tisti trenutek pripravil nahrbtnik in se odpravil na pot. O Mali (Rateški) Ponci (1925 m) je v svojih »Severnih pristopih« napisal takole:

»Mala Ponca skromno stoji v senci košatih sestra in spada med najsamotnejše vrhove. Stolpast greben komajda sega čez krošnje macesnov… Prav v njeni majhnosti pa tiči zapeljiv izziv, saj lahko tura obogati kak poznojesenski dan, ko so dnevi kratki, visoki vrhovi pa zaradi prvega snega težje dostopni. Očarljivo turo močno priporočam. Če ti pomenita gorska samota in prvobitnost nujen pogoj za doživetje, si se napotil na pravo goro.«

Mihelič je v nadaljevanju opisal potek neoznačene poti iz Rateč oziroma iz Planice, midva sva tokrat izbrala že poznano, skoraj v celoti označeno krožno pot od Belopeških jezer. »Lepa krožna« se nama je namreč daljnega julija 2010, ko sva turo opravila skupaj s hčerama, tako zelo vtisnila v spomin, da sva vedela, da se bova zagotovo še vrnila. In tudi to sva bila prepričana, da se bo to zgodilo enkrat jeseni, ko bodo macesni žareli. Tudi Mihelič je v svojem opisu pod rubriko “najprimernejši čas” zapisal: “Še ena jesenska!”

Parkirati sva nameravala pri zgornjem jezeru, a naju je presenetila zapora ceste. Koliko časa bo trajala, ne znam sporočiti, ker obvestila o tem nisva našla nikjer. Sprva sva za trenutek pomislila, da bi nagruntala plan B, a je moj dragi že po nekaj trenutkih presekal tišino rekoč: »Jah, saj sva prišla hodit, a ne, greva pač peš… » 🙂 Ker je bila zapora postavljena ravno na mestu, kjer se prične pešpot proti obema jezeroma, nama konec koncev nekaj dodatne hoje niti ni bilo odveč.

Dan je bil božanski. Nebo je bilo modro in brez oblačka, veter se je potuhnil, sonce pa je eno za drugo »prižigalo« macesnove krošnje, da so zažarele v najlepšem zlatem sijaju. Malo pod vrhom sva najprej zavila desno proti škrbini Vratica (1844 m) za pokuk na našo stran (sem gor pripelje pot iz Planice), potem pa se vrnila na razpotje in po neoznačeni, a precej dobro sledljivi stezi nadaljevala proti vrhu. Razrita grapa v vršnem delu je najmanj lep del celotne poti, kratek strm skok, ki je sicer opremljen z nekaj metrskim prusikom in ga je med vzponom potrebno »premagati« na dol, pa zna koga odvrniti od nadaljevanja poti. Midva sva na sestopu srečala par, ki je na tem mestu obrnil.

Vrh sva imela samo zase, kar je na Mali Ponci kaj priročno, saj prostora za naslonit kaj več kot dve zadnji plati skorajda ni… 🙂 Še nekaj moram dodati v zvezi z vrhom. Stala sva, kot večina pristopnikov, na severnem roglju (levem, gledano navzgor), ki je nekoliko nižji od južnega, menda glavnega vrha, a na slednjega je pristop bojda precej zahtevnejši in ne za vsakogar. 

Po poti vzpona sva se vrnila do Zavetišča pod Ponco (Capanna Ponza), pod njo pa na razcepu krožno nadaljevala proti spodnjemu jezeru. Pot preči nekaj grap, ki pa so trenutno dobro zavarovane z jeklenico, v pomoč pri prečenju je tudi nekaj trdnih lesenih brvi.

Še enkrat več se je pokazalo, da je vse pač za nekaj dobro, tudi tako banalna stvar, kot je na primer trenutna zapora ceste do parkirišča pri zgornjem jezeru. Zaradi nje nama pri povratku ni bilo treba do avta pešačiti navzgor, ampak sva do njega le še na kratko sestopila. 🙂

Prihodnjič pa na Malo Ponco prav zares iz Planice… 🙂