Iz Mostarja sva pot nadaljevala v smeri proti hrvaški obali, a še predno sva dokončno zapustila Bosno in Hercegovino, naju je čakal še en biser, ki je vabil k postanku. Pisatelj in nobelovec Ivo Andrić ga je poimenoval »Kamnito mesto«…
To je srednjeveško mestece Počitelj, ki leži dobrih trideset kilometrov južno od hercegovske prestolnice ob cesti Mostar – Metković na levem bregu Neretve.
Prva dokumentirana omemba mesta izvira iz leta 1444. Ob svojem nastanku je imelo mesto pretežno mediteranski videz, po tem, ko je leta 1471 padlo pod turško oblast in pod njo ostalo naslednjih dobrih štiristo let, pa so otomanske arhitekturne značilnosti postale prevladujoče. In tako podobo je mesto ohranilo vse do danes. Med zadnjo vojno v Bosni in Hercegovini je bilo močno poškodovano, a mu je obnova že skoraj v celoti povrnila nekdanji sijaj. Tudi življenje se vrača v mesto. S počasnimi koraki, a vendarle. V okviru programa trajne zaščite Počitelja se namreč ne dogaja le sanacija stavb, pač pa tudi prizadevanje, da bi se čim več beguncev in razseljenih oseb vrnilo na svoje domove.
Mestece je majhno, zato je ogled možno opraviti na hitro v eni uri, bolj počasi in z več fotografiranja recimo v dveh. Tako rekoč obvezno se je povzpeti na nekdanjo trdnjavo, s katere je res krasen pogled na mesto in dolino Neretve. Midva sva se malo bala velike gneče turistov, ki bi na ozkih uličicah znala biti odveč, a sva bila prijetno presenečena nad tem, da se nas je naokoli potikalo zgolj nekaj. Tako je bil ogled Počitelja zares lepo in naravnost sproščujoče doživetje. Če boste v bližini, vam vsekakor predlagava, da se ne peljete kar mimo… je namreč še kako vreden postanka.
Še nekaj… Počitelj ni na seznamu Unescove kulturne dediščine, kot napačno navajajo prenekateri spletni viri. Je pa zagotovo na dobri poti, da ga bo Unesco nekoč vzel pod svoje okrilje, kajti trenutno je pri njem kot pomemben kulturni spomenik vpisan na okvirni (začasni) seznam Bosne in Hercegovine, kar je pogoj za (morebitno) nominacijo enkrat v prihodnosti.
Z ogledom mesta sva končala malo pred poldnevom. Za kosilo je bilo še daleč prezgodaj, a sva si ga kljub temu še zadnjič kupila v Bosni in ga potem odnesla s seboj na Hrvaško. V pekarnici čez cesto, ravno nasproti parkirišča za obiskovalce Počitelja, pečejo zares odlične pite… 🙂
