Nedelja v Maramuresu

Nedelja, naš zadnji dan potovanja po Romuniji, se je začela čemerno. Pa s tem ne mislim našega razpoloženja, ampak vreme. Težki sivi oblaki so prekrivali nebo, kljub ne preveč zgodnji uri je bilo nekam temno, skoraj kot bi se večerilo in zdelo se je, da tisti dan sonca ne bomo videli. Vremenske napovedi nismo preverili. Ni imelo smisla. Ker se v nobenem primeru ne bi nič spremenilo. Več ali manj edini plan je bil, da se premaknemo še za nekajkrat po sto kilometrov bližje domu, naredimo kak zanimiv postanek in na koncu dneva še zadnjič prespimo v Romuniji. Da bomo kljub nekaj dežnim kapljam in skoraj nič sonca imeli tako barvit in pisan dan, si zjutraj res nismo obetali…

Iz Bukovine smo se prek prelaza Prislop (1416 m – gorovje Rodna, Vzhodni Karpati) pripeljali v Maramures (izg. Maramureš), še eno romunsko pokrajino, ki jo prežema tradicija. Pa ne ona, privlečena iz naftalina za prodajo turistom, ampak tista pristna. Tradicija, ki jo ljudje živijo. Iz dneva v dan. Ob nedeljah pač na poseben način…

V Maramuresu ni težko ugotoviti, katere obrti so tu doma. Zagotovo vse tiste, ki imajo kaj opraviti z lesom. Pokrajini namreč dajejo pečat lesena vhodna pročelja dvorišč in številne lesene cerkve. Nismo iskali ne najstarejše in ne najvišje, pa tudi nobene Unescove ne. So nam bile všeč tiste čisto »navadne«, brez vseh presežnikov. In toliko jih je, da jih je nemogoče spregledati.

Dan smo sklenili v kraju Sapanta. Vas ne bi bila nič posebnega in verjetno bi se v njej ustavil komaj kak turist, če ne bi imela pokopališča, ki je tako zelo posebno, da se je znašlo celo na Unescovem seznamu. Veselo pokopališče se mu reče (romunsko Cimitirul Vesel in Merry Cemetery v angleščini). Koliko je to za ljudi, ki imajo tam pokopane svojce, v resnici vesel kraj, težko sodim. A glede na to, da na ta svojevrsten način ohranjajo spomin na pokojne še dandanes, bi rekla, da je verjetno všeč tudi njim, ne le turistom…

Še en prispevek bo sledil – povzetek celotne poti in strnjeni vtisi o našem potovanju po Romuniji. Vabljeni k branju čez nekaj dni… 🙂