Po cesti Transfagarasan v osrčje Južnih Karpatov

Ko je leta 1970 ukazal zgraditi cestno povezavo med pokrajinama Transilvanijo in Vlaško prek Karpatov, si Ceausescu najbrž niti v sanjah ni predstavljal, kako popularna in priljubljena bo nekoč ta cesta med avtomobilisti in motoristi, pa med kolesarji in pohodniki in celo filmskimi ustvarjalci. V osnovi je bila namenjena vojski, da bi ji omogočila čim lažji in čim hitrejši prehod čez Karpate v primeru, da bi Sovjetska zveza napadla Romunijo, na koncu pa je postala ena največjih turističnih atrakcij v državi.   

Dobrih sto kilometrov dolga ovinkasta cesta (7C) se dvigne vse do višine 2034 metrov in pripelje prav v osrčje gorovja Fagaras (od tod torej ime Transfagarasan) v Južnih Karpatih, ki se jih drži tudi ime Transilvanske Alpe. Uporaba ceste je brezplačna. Vožnja po njej je (od spodnje postaje vzpenjače dalje) prepovedana med deveto uro zvečer in sedmo zjutraj. V zimskem času je cesta zaprta. Večino virov navaja, da je odprta od maja do oktobra, a se na to ne gre zanašati. Vse je odvisno od vremenskih oziroma snežnih razmer. Letos na primer so cesto odprli šele 1. julija, dva dni preden smo se mi podali po njej. Zasledila sem podatek, da se je že zgodilo, da so cesto v primeru sneženja zaprli celo sredi poletja. Mi smo za točne informacije glede odprtosti ceste spremljali tole stran. 

Že ko smo načrtovali pot po Romuniji, se nam je zdelo, da bo vožnja po tej cesti in en dan preživet v Karpatih eden od »hajlajtov« našega potovanja. In neskončno smo si želeli, da bi nam bilo vreme naklonjeno. In nam je bilo. Vremensko je bil to celo najlepši dan od vseh enajstih, ki smo jih preživeli na poti. A ravno vse po načrtu nam ni šlo. Kajti dan prej popoldne smo, ko bi se po planu že morali voziti proti prelazu in nato prespati tik pod njim, obtičali (pa ne že spet no! 🙁 ) v Branu. Našemu jeklenemu konjičku (hm, no ja, bolj kot konjiček je že kar konj v zrelih letih) so že na ravni cesti kar naenkrat začele pešati moči, kaj bi šele bilo, če bi ga gnali naprej v klanec. Ko smo gruntali, kaj neki bi to bilo, si nismo mogli kaj – glede na to, kje se nam je to zgodilo – da ne bi za hip malo v hecu pomislili, da nam je pa morda kar sam Drakula tole zakuhal… 😉   No, o tem, kako deluje avtomobilska asistenca v Romuniji in kako se tam najbolje znajti na uradnem audijevem servisu, morda kdaj celo napišem kakšno vrstico ali dve. Na koncu je bilo najbolj pomembno to, da je bil avto naslednji dan dopoldne popravljen in tudi to, da potem vse do konca potovanja ni več delal problemov. Priden! Mogoče ga bomo pa le še kdaj kam vzeli s seboj, čeprav smo takrat, ko smo čakali na popravilo, prisegali, da ga bomo zdaj pa čisto zares »upokojili«. 🙂 

Transfagarasan (Romuni izgovarjajo Transfagarašan) sicer ni najvišja cesta v Romuniji, je pa gotovo najbolj znana. Višja od nje je Transalpina v gorovju Parang v Vzhodnih Karpatih, ki se vzpne kar do 2145 metrov. Čeprav večina tistih, ki so prevozili obe, v glavnem zatrjujejo, da je vožnja po Transalpini še lepša, smo bili mi nad našo čisto navdušeni. Najbolj vrhunski del ceste je na severni strani in tega smo prevozili najprej.

Parkirali smo malo pod prelazom in se najprej sprehodili do ledeniškega jezera Balea in do razgledne točke, s katere je lep pogled na vijugasto cesto. A nas je vleklo višje. Po še lepše razglede in predvsem stran od turističnega vrveža, ki ga je tam gor veliko. Ker smo namesto zjutraj, kot smo načrtovali, s hojo začeli šele v zgodnjem popoldnevu, smo morali pač prvotne želje precej oklestiti, a smo si na koncu s pohodom dolgim oziroma visokim za dobro Šmarno goro na koncu le udrli piko, kot se temu reče. In prišli na okus Karpatov. In si zaželeli, da se še kdaj vrnemo. Za več dni. Morda celo pozimi, ko bi za piko na i lahko prenočili ali pa vsaj večerjali v bojda enem najlepših ledenih hotelov na svetu, ki ga na vrhu prelaza zgradijo vsako leto… 🙂

Še isti dan smo pot nadaljevali do glavnega mesta Romunije, Bukarešte. Vabljeni k branju spet čez dan ali dva… 🙂