Po poti dveh slapov

Šofer je za nedeljo rekel, da se na Gorenjsko pa ne bi vozil (saj veste, Planica, pa to…), pa da bi se vsem zaporam in zastojem na »štajerki« in »primorki« tudi najraje izognil in potem predlagal, da naj najdem en lep in zanimiv pohod za nekaj uric recimo na Dolenjskem. Težko? Sploh ne. V moji »skrinjici« namigov in idej se je namreč že leta dolgo valjala »Pot dveh slapov« in zdaj sem jo prav na hitro izbrskala na plano kot da bi potegnila asa iz rokava… 🙂

Začela in končala sva v Višnji gori, natančneje v zaselku Žabjek, ki za razliko od starega mestnega jedra leži na levi (severni) strani dolenjske avtoceste. Malo po asfaltu, malo več po gozdnih cestah in kolovozih, še največ pa po mehkih gozdnih potkah z manjšimi vzponi in spusti sva obredla tri vasi, za katere sem še slišala prvič, kaj šele, da bi mi bile kako drugače znane – Dedni dol, Gorenje Brezovo in Vrh nad Višnjo goro, stopila na dva hribčka – Kucelj (748 m) in Gradišče (706 m) in se potikala po dolinah dveh potokov. Na začetku nama je precejšnji del poti družbo delal potok Višnjica, v drugem delu potok Kosca. Slednji na svoji poti ustvari najvišji slap na lehnjakovi podlagi v Sloveniji. V teh dneh ne eden ne drugi prav zelo vodnata nista, a vseeno dovolj, da sta naju očarala s svojimi slikovitimi slapiči in brzicami in vzbudila predstavo, kako lepa morata biti šele takrat, ko premoreta več vode.

Zanimivo je to, da sva šla v za mojega dragega tako rekoč domače konce, za katere sva oba mislila, da jih pozna kot svoj lastni žep, pa se je izkazalo, da jih sploh ne. Od vsega kar sva obiskala, mu je bila znana le Višnjica, pa še to ne po drugem kot po kopanju in čofotanju v njej v zgodnjem otroštvu. Mi je pa razložil marsikaj o lehnjaku, ki je podlaga obema  obiskanima slapovoma. In za vse kar je povedal, sem kasneje našla potrditev v raznih virih. Na primer to, da je lehnjak luknjičava in zelo lahka kamnina (ena redkih, ki plavajo na vodi), za katero se spomni, da so ji včasih rekli lahkovec. In da so jo precej uporabljali kot gradbeni material. Jaz sem nekje zasledila, da se je potok Kosca prvotno najbrž imenoval Kašca. To pa zato, ker zunanje sile lehnjak na površini hitro načenjajo in drobijo v kaši podobne drobce, ki jih potok ob nalivih odlaga na mirnem delu struge. In ta navedba se ujema z Matijevim spominom na gradnjo domače hiše. Pravi, da so v Višnjo goro ob potok hodili z vozom iskat te drobne, lahke delce, jih pripeljali na dvorišče, pomešali s cementom in iz tega sami izdelovali kvadre za gradnjo…  

Med obujanjem takih in podobnih spominov nama je ta slikovita in razgibana krožna pot še prehitro minila. Naj povem, da jo je nadelalo in označilo Planinsko društvo Polž iz Višnje gore, njena otvoritev je bila leta 2005 na deveto obletnico društva. Res jim lepa hvala, tudi zato, ker očitno zanjo lepo skrbijo in jo vzdržujejo. Potepanje po njej je eno krasno doživetje, ki ga poleg vseh lepot in zanimivosti bogatita še odmaknjenost in tišina, v katero se potopimo takoj, ko avtocestni hrup zamre. Če se boste podali na pot, vas čaka nekaj prijetnih uric, pa slabih petnajst kilometrov in dobrih petsto višincev dela, no, hoje mislim… 😉 🙂