Potepanje po Nanoški planoti

Na Nanosu sva bila seveda že večkrat, a sva se na zadnjo marčevsko nedeljo kljub temu še enkrat več odločila zanj. Najbolj zato, ker sva si želela nanj končno enkrat na en brezhibno jasen in sončen dan, da bi se na lastne oči prepričala o menda čudovitih razgledih daleč naokoli. O njih sva doslej le brala in poslušala druge, nama pa so jih ob prejšnjih obiskih vedno skrili oblaki. Pa sva si bila sama kriva, kajti Nanos je do zdaj, ja, vem, čisto po krivici, spadal v skupino najinih »ko ni za kam dlje in kam višje, nama se pa vseeno hodi« ciljev… 🙂 

Res nočem dlakocepiti, a če že prvič pišem o tem notranjskem postavnežu, ki ga je bržkone že prav vsakogaršnje oko opazilo, če ne drugače, pa med vožnjo po avtocesti proti morju ali nazaj, le moram besedam, da sva »šla na Nanos« dodati kratko opombo. Nanos ni vrh, kot morda kdo zmotno misli, pač pa dvanajst kilometrov dolga in pol toliko široka kraška planota z več vzpetinami. Med njimi je najbolj znana in najbolj obiskana Pleša (1262 m) – strmo odrezan, neporaščen rob, na katerem stoji televizijski oddajnik. Večinoma se obiskovalci povzpnemo prav nanjo in jo istovetimo kar s celotno Nanoško planoto. Če torej nekdo reče, da »je bil na Nanosu«, to bržkone pomeni, da se je povzpel ravno na Plešo. Le v primeru, da ga je spremljalo zelo slabo vreme ali močan veter, se je utegnilo zgoditi, da je vzpon zaključil nekaj metrov nižje pri Vojkovi koči.     

Najbolj običajno in tudi najbolj priljubljeno izhodišče za vzpon na Plešo je Razdrto, od koder je mogoče narediti lepo krožno turo. A midva sva tokrat najin potep zastavila malo drugače. Razloga sta bila dva. Prvič, ker sva vedela, da bodo v nedeljo poti iz Razdrtega močno oblegane, sva za vzpon izbrala pot, ki na Plešo pelje iz vasi Veliko Ubeljsko, sestopila pa sva v vas Strane. In ne, od ene do druge vasi nama ni bilo treba po cesti, pač pa sva korake ubirala po nadvse lepem in prijetnem delčku Jakobove poti. In drugič, ker sva si na tako lep dan zaželela malo daljšega potepanja, sva s Pleše nadaljevala še vse do Suhega vrha (1313 m), ki je najvišja točka Nanoške planote.

Vse poti so dobro označene, edino pri povratku s Suhega vrha se nama je malenkost zataknilo. No, ne ravno zataknilo, le to je bilo, da sva ugotovila, da je pot na južno stran, po kateri sva nameravala krožno sestopiti, na najinem zemljevidu vrisana kot markirana, v naravi pa to ni (več). Sledil je malo daljši posvet in nekaj (mojega) cincanja v stilu »bi ali ne bi«. Prav z vrha je res bilo kar precej očitno, da sem pa tja kdo tam hodi, a bilo mi je jasno, da nižje v gozdu, kjer bodo tla na debelo prekrita s suhim listjem, »pot« po vsej verjetnosti ne bo več tako dobro vidna ali pa morda sploh ne bo. Kot vedno pri takih odločitvah sem imela pravico veta 😉 , a je tokrat nisem izkoristila, čeprav mi je kar naprej po glavi rojila misel, da izgubiti se v nanoških gozdovih pač res ne bi bil noben hec. In ko sva mimo ene močno zbledele markacije in enih štirih ali petih lepo postavljenih možicev ujela priklop na markirano pot, sem si očitno zelo vidno oddahnila, kajti moj dragi je komentiral, da me tako srečne že dolgo ni videl… 😉 🙂 

Krasno potepanje nama je uspelo. Čeprav se je pri Vojkovi koči trlo ljudi in se je čakalna doba na čaj, kavo, pivo ali karkoli že merila v desetinah minut, midva na poti navzgor nisva srečala prav nikogar, v nadaljevanju pa le sem pa tja koga. Ravno toliko nama jih je prišlo naproti, da sem lahko z olajšanjem pomislila, da se bodo kosmatinci, če se slučajno potikajo kje tam okoli, držali stran od poti in da jih na spregled tisti dan pač skoraj zagotovo ne bo 😉 . So se pa na najino veselje na ogled postavili vsi naši še zasneženi ta veliki pa še nekaj sosednjih za povrh, da o ogromni množici malo manj velikih sploh ne govorim. Čeprav je bil dan za kam dlje in kam višje, sva bila na koncu čisto vesela, da sva »šla samo na Nanos«… 🙂