Od avgusta leta 2010 ima Slovenija svoj planinski muzej. In od takrat dalje se midva meniva, da ga bova enkrat obiskala. Dobrih sedem let in pol torej! A ker ni ne zelo velik, ne zelo daleč, sva vedno govorila, da bova že enkrat šla. Enkrat pač. In ta enkrat se je zgodil nekaj dni nazaj. Na muzej sva se spomnila, ko sva gruntala, kaj bi počela eno turobno, oblačno, ta-trenutek-dežuje-naslednji-ne-več-še-naslednji-pa-že-spet dopoldne sredi tedna, ko naju je naš Elektro obvestil, da na odjemnem mestu, kjer imava poleg ostalega tudi pisarno, od zjutraj pa do zgodnjega popoldneva ne bo elektrike. In če ima človek recimo računalnik, ki zaradi slabe baterije brez napajanja konec vzame že po nekaj minutah, si mora za tak primer izmisliti način »preživetja«. Da pozabi na to, da elektrike ni, da mu to ne gre na živce, da se ne sekira, če delo stoji in da se ima po možnosti povrh vsega še fino. In ko sva se spomnila, da je pa to morda krasna priložnost, da uresničiva že dolgo načrtovani obisk Slovenskega planinskega muzeja, sva v trenutku postala super dobre volje in ni minilo dolgo, ko sva že bila na poti v Mojstrano.
Stalna razstava, ki se nahaja v prvem nadstropju stavbe, je zasnovana kot muzejska pripoved, ki jo doživljamo skozi lasten vzpon na goro. Bogata zbirka predmetov in fotografskega ter drugega arhivskega gradiva je domiselno prepletena in lepo zaokrožena z interaktivnimi vsebinami. Svojevrstna izkušnja je gotovo doživetje »čisto prave« gorske nevihte z grmenjem in strelami med tem, ko sedimo »na varnem« zaprti v bivaku.
Kletni prostor gosti občasne razstave. Trenutno je na ogled razstava o svetlobnih pojavih v gorah z naslovom Na vrhu gora, blizu neba. Na poljuden in zanimiv način odgovarja na vprašanja o tem, kako nastane mavrica, zakaj so včasih gore videti tako blizu, drugič pa ne, kako pride do strele in tako naprej. Opise pojavov in njihove fotografije za lažje razumevanje dopolnjuje tudi nekaj preprostih fizikalnih poskusov, ki jih vse razen enega lahko naredimo sami. Zelo všečno. Razstava bo na ogled še do 31. maja letos, potem pa jo bo najbrž zamenjala kakšna druga.
Koliko časa si je treba vzeti za ogled? Muzej je bolj kot ne »butične« velikosti. Verjetno bi si ga na hitro lahko ogledala v uri ali še manj. Ker pa čas tokrat ni bil ovira in ker sva v muzeju res zelo uživala, sva v njem preživela skoraj tri ure.
Ogled muzeja priporočava. Je zanimiv za nas, ki hodimo v gore in za one, ki tega ne počno, za otroke, mlade in malo manj mlade. Nekateri boste ob obisku, tako kot midva, podoživeli marsikatero prehojeno pot in obudili prenekateri spomin, drugi boste morda dobili navdih in vas bo svet gora šele zamikal, tretji si boste muzej samo z zanimanjem ogledali in drugega nič. Sem pa skoraj prepričana, da obiska nihče ne bo obžaloval.
Žal nama je, da je navdušenje nad vsebino dobilo kanček grenkega priokusa. Muzej na svoji spletni strani vabi na štiri različne pustolovščine. Dve od teh sta virtualni vzpon na Triglav in 360-stopinjski razgled s tridesetih slovenskih vrhov s pomočjo očal za navidezno resničnost. A glej ga šmenta – prav vsa očala so zdaj pokvarjena, zato ti dve »pustolovščini« trenutno nista na voljo. Tudi ne vedo, kdaj ponovno bosta. Največje razočaranje ni bilo to, da tega nisva mogla doživeti, pač pa to, da dokler ne vprašaš, o tem nihče ne črhne »ne bu, ne mu«, ne na spletni strani, ne takrat, ko kupuješ vstopnice. In naknadno pojasnilo, da za take, ki smo recimo že bili na Triglavu, to tako ali tako ni posebej zanimivo, pač ne pije vode. Zato nasvet: če bi kakšno avanturo, ki jo ima muzej v ponudbi, zagotovo radi doživeli, za vsak slučaj predhodno preverite, ali je to v nekem trenutku tudi zares mogoče.
In še zadnje: všeč nama je koncept, da muzej ni zastavljen le kot pričevalec slovenske planinske zgodovine in bogate dediščine, ki iz nje izhaja, pač pa kot kraj, kjer preteklost podaja roko sedanjosti. Da je v resnici stičišče med včeraj in danes. Zato je zelo verjetno, da se bova v muzej še kdaj vrnila. Morda na obisk kakega dogodka ali pa na ogled kakšne nove zanimive razstave. Tudi njihovo edinstveno pustolovščino »Pobeg v bivak«, v legendarno »dvojko«, sva pustila za enkrat drugič…
2 komentarja
Prijetno me je prijatelj Draga D. presenetil z vašo pošto.
Zanimiv, nekoliko drugačen, prav inovativen pristop k podajanju zanimivih doživetij je to. Sem že v letih in za zahtevnejša neposredna doživetja v naravi, še posebej v hribih, že prikrajšan.
Tole pa ne bo le lepa popestritev zame, pač pa še za številne prijatelje, ki me sledijo po e-pošti.
Vse dobro želim vam, kot tudi vsem vašim, pri zelo aktivnem življenju, še posebej ker ga tako dobrodušno delite z nami.
Najlepša hvala za napisano. Vsakega novega bralca sem vesela, še posebej me veseli, če s kakšnim prispevkom komu polepšam dan, obudim kakšen prijeten spomin ali dam idejo za kakšno novo doživetje. Vse dobro vam želim. Gita