Bovški Gamsovec

Meni ena najljubših tur iz doline Vrata. Pa mojemu dragemu najbrž tudi, ker čeprav sem v četrtek zvečer že tretjič v zadnjih nekaj letih rekla, da bi rada šla spet gor, ni imel nič proti… 🙂 Kako bi tudi imel! Povzpeti se na Bovški Gamsovec (2392 m) je pač enostavno čudovito. Kljub temu, da vrh še zdaleč ni med najvišjimi in najbolj »elitnimi« v Julijcih, naju je že prvič čisto očaral. Ponaša se z lepim pristopom in s širnimi razgledi, pogled z njegovega temena na mogočno Triglavsko severno steno pa je nemara celo najlepši kar jih je.  

Pristopa iz Vrat sta dva: skozi Sovatno in čez Luknjo. Super, ravno za mene, ki imam tako zelo rada krožne ture, sem si mislila, ko sem prvič raziskovala, kako na vrh. In sva šla po prvi gor in po drugi dol. Pa nama je bila druga neskončno bolj všeč kot prva, zato sva naslednjič zamenjala, a zgodba se je ponovila. In kaj mislite, da sva storila tokrat, tretjič? Jah, gor in dol sva šla po isti, nama res všečni poti čez Luknjo… 🙂 Saj ne rečem, tisti »šodr« v zadnjem delu res ni za prste obliznit, a k sreči hitro mine in ko stopimo na sedlo, nanj v trenutku pozabimo. Ker pot v nadaljevanju postreže z nekaj sicer kratkimi, a malenkost izpostavljenimi detajli in globokimi pogledi, ne morem napisati, da je ravno za vsakogar, a komur to ne dela težav, bo na njej prav gotovo užival. Še eno dobro novico imam v zvezi z Gamsovcem. Na njem se vam gneče ni treba bati. Zato se nikar ne ustrašite kolone gornikov, ki se bodo – predvsem to velja za poletne mesece – od Aljaževega doma v Vratih napotili »v vašo smer«. Najmanj devet desetin, če ne več, jih bo bržkone odvila proti Triglavu, najkasneje tisti, ki se bodo na Očaka povzpeli z Luknje po Bambergovi poti.

Tudi če greva na kak vrh večkrat, nikoli ni dvakrat enako in vedno je nekaj, po čemer si vzpon zapomniva. Tudi z najinim Bovškim Gamsovcem ni nič drugače. Prvi je bil pač prvi, ljubezen na prvi pogled ali kot pravijo »prvega ne pozabiš nikoli«… 🙂 Drugi nama bo v spominu ostal po tem, da sva v prostrani krnici malo nad Luknjo, tam, kjer se strmina unese in kjer naše poglede triglavskim stebrom v Steni ukrade nazobčan greben Gamsovec-Pihavec, srečala ogromno število kozorogov. Sami samci so bili, stari, z ogromnimi, dolgimi rogovi. Veličastne živali, zaradi katerih se nama je čas vzpona močno podaljšal. In po čem si bova zapomnila tretji vzpon? Jah, po tem, da sva doma najmanj dvakrat preverila, če sta bateriji obeh fotoaparatov polni, da sva izpraznila obe spominski kartici, da bo ja dovolj prostora za vse fotke rogatih lepotcev, na koncu pa nisva srečala niti enega! Se vam zdi, da sva morala biti hudo razočarana? Sploh ne! Dan je bil vendar prelep! Nebo je bilo brez oblačka in brez ene same čečkarije, ki jih za seboj puščajo letala, razgled je segal v neskončnost in še enkrat več sva sklenila, da bova na Gamsov’c pa gotovo še prišla. Morda bi po treh jesenskih vzponih kazalo enega narediti v zgodnjem poletju. Mihelič v vodniku namreč piše: »Na Gamsovcu boš občudoval tako razkošne vrtove kot malokje…«