Tolsta Košuta – redko obiskan vrh na koncu grebena

Tisti, ki moje objave redno berete, se verjetno spomnite, da sem že pisala o tem, da za mene ni prave jeseni brez vsaj »ene zlate macesnove« (ture seveda), pa tudi zime ne brez najmanj ene »pravljične snežno bele«, po možnosti le dan po obilnem sneženju. Sem pa radovedna, ali kdo ugane, kaj si v hribih želim doživeti vsaj enkrat vsako poletje. Zelo težko verjamem, da komu uspe. Lahko pa poskušate z iskanjem odgovora, pravilnega razkrijem proti koncu pisanja… 🙂

Ideja, da jo v torek mahneva na Tolsto Košuto, je bila moja. En razlog je bil ta, da je tura razmeroma kratka, kar je nadvse prikladno za dneve, ko so vremenski obeti ugodni le za čas nekje do poldneva, drugi razlog pa je bil tista moja poletna hribovska želja, za katero sem vedela, da se mi bo skoraj zagotovo uresničila… 🙂

Tolsta Košuta je vrh na skrajnem vzhodu grebena Košute. Redko je obiskana, večino pozornosti in obiska ji odščipne njen markantnejši sosed, najvišji v grebenu, Košutnikov turn. Morda bi tudi Tolsta Košuta dočakala več pohodnikov, če ne bi pot med njo in Košutnikovim turnom veljala za alpinistični vzpon, ki zahteva veščine plezanja do II težavnostne stopnje. To je tudi razlog, da se mnogi, ki se namenijo prečiti »celoten« greben, ustavijo na »Turnu«, Tolsta Košuta pa za večino njenih obiskovalcev ostaja samostojen cilj.

Ker na Tolsto Košuto nisva šla prvič, nama je bilo vse nekako domače, čeprav pot ni markirana. Prijetno presenečenje je bila edino nova (vsaj za naju) »Pastirska pot« med parkiriščem in planino Dolga njiva, ki se večinoma izogne malce nadležni kamniti gozdni vlaki, po kateri smo hodili ob prvem obisku. Na zgornjem delu planine sva poiskala prehod med rušjem proti že od daleč vidni pašni ograji, vzdolž katere v nadaljevanju poteka dobro vidna in uhojena pot.

Tolsta Košuta ima dva vrhova. Vzhodnega (2057 m) in zahodnega (2026 m). Priporočam obisk obeh. Med njima je potrebnega nekaj malega spusta in ponovnega vzpona, na najnižji točki med obema pa se nahaja precej veliko naravno okno, skozi katerega lahko pokukamo k sosedom.

Če me je ob začetku pohoda še malce navdajala skrb, da bo vzpon po južnem pobočju ob napovedanih temperaturah (pre)vroč, sem že po kakšne pol ure hoje kratke rokave zamenjala za dolge. Precej hladen veter je namreč vlekel kot za stavo in z vsakim višinskim metrom je še pridobival na moči, tako, da sem se šele potem, ko sem še ušesa skrila pod trak, počutila prijetno.

Tega, kako čudovito cvetoča je bila pot, se skoraj ne da opisati. Najbolj sva bila vesela murk in celih »nasadov« sternbergovih klinčkov, pa vsega ostalega seveda tudi. Zaradi močnega vetra je bilo fotografiranje cvetja pravi izziv, a na koncu sem ugotovila, da je tudi »travniški nered«, ki ga ustvarja veter s premetavanjem cvetov sem in tja, lahko prav zanimiv foto motiv.

Sestopila sva več ali manj po poti vzpona, le da sva se ves čas bolj dosledno držala grebenske poti, ki naju je nazaj na planino pripeljala čez Orlovo sedlo (1672 m). In potem je malo pred koncem sledilo tisto, na kar sem čakala – kislo mleko na planšariji Dolga njiva! No, zdaj veste! Vsaj enkrat vsako poletje si želim nekam, kjer bom nazaj grede na eni planini jedla kislo mleko. Obožuuuujem ga! Vem, da ga lahko čez celo leto kupim zapakiranega v lončku, vem, da ga lahko dam kisati doma, ampak nobeden ni tako dober, kot tisti, ki ga poješ po eni turi na eni planini. Zato ga ne kupujem, pa tudi sama ga ne kisam, temveč vsako poletje komaj čakam na vsaj eno tako turco. Še bolje, če se zgodita dve, tri, štiri s takim zaključkom… 🙂