Čisti vrh

Iti v Zahodne Julijce ali v gore nad Trento ne bo nikoli več kot je bilo. Vsaj za naju ne. Vse od tiste sobote naprej, ko je usoda pod mogočnim Višem za vedno ustavila korak prijatelju Igorju in njegovi Tatjani. Nikoli več se ne bova spraševala, ali nemara Igor hodi kje v bližini, nikoli več ga ne bova poklicala, če se po turi nekje dobimo, kot sva ga nazadnje štiri dni pred nesrečo in smo potem Na Žlebeh štirje klepetali in se smejali dolgo kot še nikoli, kot bi nekje v podzavesti slutili, da je zadnjič, nikoli več naju ne bo s hladnim pivom presenetil na Pecolu, kot je to storil pred leti potem, ko sva opravila vzpon na Viš in se vrnila po poti Ceria Merlone, nikoli več naju ne bo vprašal, če to in to pot poznava in se čudil, kako da je ne in nama položil na srce, da je tako neznansko lepa, da jo morava nujno prehoditi… Nikoli več… ker…

Zdaj bivaš vrh višave jasne, kjer ni mraku, kjer ni noči; Tam sonce sreče ti ne ugasne, resnice sonce ne stemni. (Simon Gregorčič)

Od njega sva se šla poslovit v njegovo rodno Dravsko dolino. Ampak sva čutila, kot da nekaj manjka. Kot da morava storiti še nekaj. Se posloviti nekje v gorah. Kjer si bomo bližje. To je manjkalo. In le kateri vrh bi lahko bil primernejši za to priložnost, kot njegov »domači« Čisti vrh… »Zame najlepši razglednik nad Trento…«, je o njem nekoč napisal Igor. In enkrat drugič takole: »Razgled odličen, okolje fascinantno, Čisti vrh pa ena sama milina lepote in tišine.«

Čisti vrh je nenazadnje »kriv«, da smo se spoznali. Najprej virtualno. Sredina leta 2009 se je pisala, ko je Igor na portalu hribi.net pisal o vzponu nanj. Objava nas je dosegla sredi priprav na kampiranje v Trenti. Pet stavkov in nekaj fotografij je bilo dovolj za meni »gušte« naredit. In premalo, da bi si upali kar tako gor. Danes je pot lepo opisana tule, takrat še ni bila. Pa je Igor prijazno pomagal, da nisem ostala brez odgovora na tisti dobro znani »Mamiiiii, kolk časa bomo pa hodiiiil???« in pregnal skrbi naši takrat devetletnici s tem, ko je napisal, da gre za lagodno hojo, kakršno zmorejo tudi otroci in da pot ni nikjer izpostavljena. »No, potem pa lahko gremo…«, je takrat privolila ta mala. Za tole sem Igorju še danes iz srca hvaležna. Virtualno znanstvo je čez dobro leto preraslo v osebno in pravzaprav že kar takoj preskočilo v prijateljstvo. Na ture nismo veliko hodili skupaj. Ampak tiste redke skupne bodo pa ostale v nepozabnem spominu. Ena od njih je bila… kam mislite? Ja, na Čisti vrh seveda. Enega konca oktobra, ko so macesni žareli…

Današnji vzpon je bil težka tura. Nabita s čustvi. Polna spominov. Hodila sva v tišini, zatopljena vsak v svoje misli. Kadar pa sva sem in tja le spregovorila, se je začelo z… »A se spomniš…?« in z »Zakaj…???« Šele tam nekje pod sedlom Čez Drt sva, to hotela ali ne, postala glasna in klepetava. Hmm… ja, kar naenkrat sva opazila, da nama je očitno ne dolgo nazaj nasproti hodil medi… Po sledeh sva videla, da je prihlačal iz Trebiškega Dola čez sedlo na »najino« stran, potem pa verjetno zavil s poti nekam tja proti Veliki Tičarici…

Na vrhu sva dolgo sedela. Nenehno sem premišljevala, kje neki bi bil Igor na tako lep dan. Ne bi ga hotel zamuditi za nič na svetu. Ko je pogled krožil po vrhovih Julijcev, se je na kakšnem malo zadržal. Na Jalovcu in Triglavu še posebej dolgo. Tako zelo rad je šel gor. In kdo ve, kolikokrat bi še šel če… Spominjala sem se naših klepetov, ko smo si pripovedovali dogodivščine in izmenjevali vtise. Pogovarjati se z njim o gorah je bilo nekaj posebnega. Ko si njemu opisoval, kako neskončno lepo je bilo tam pa tam, si vedel, da ne kima iz vljudnosti. Vedel si, da res razume…  Prelistala sva vpisno knjižico in našla njegov zadnji vpis. Nobenega več ne bo. Ko sva odhajala, sem še enkrat zaobjela veličastno panoramo, ki se razkazuje obiskovalcu Čistega vrha in misel na to, da njemu ta pogled ne bo nikoli več dan, me je naredila še bolj otožno… Enostavno ni fer… Med sestopom sem za to »kruto« usodo iskala »olajševalno okoliščino«. Seveda sem jo našla… tisto, ki jo vedno potegnem iz rokava, kadar mi je hudo: »Gotovo je bilo za nekaj dobro…«. In v nekaj sem prepričana: če bi Igor lahko sam napisal scenarij za svoj konec, bi se ta prav gotovo zgodil v gorah…  

Zdaj, ko doma premišljujem o današnjem dnevu, se mi zdi, da se od Igorja nisva poslovila. Čeprav sva s tem namenom šla. In vedno bolj se mi zdi, kot da se nikoli ne bomo zares poslovili. Čutim podobno, kot je napisal Kant: »Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev, je samo oddaljen. Mrtev je tisti, ki ga pozabijo.« In Igorja prav gotovo ne bova pozabila nikoli…