Krog po Polhograjcih

V četrtek zjutraj budilka ni imela niti najmanjših možnosti, da bi zmagala v boju z najino zaspanostjo. To se nama že zelo dolgo ni zgodilo,  a tokrat pač ni šlo. Pa nisva šla pozno spat. Sploh ne. Celo precej zgodaj sva šla. A kaj ko se ta »zgodaj« ni zgodil zvečer prejšnjega dne, ampak šele naslednje jutro, nekaj ur pred nastavljenim bujenjem. Ker pa so dnevi v tem času precej kratki in ker sva ob pol devetih še kar čepela doma in se brihtala že s ta drugo kavo, je bilo jasno, da s prvotnim načrtom ne bo nič. In sva razmišljala, kako naj zdaj »rešiva« dan in končno po nekaj dneh iz trdovatne mestne sivine prideva za nekaj ur na sonce… 

Le kaj bi zaspanim možganom, ki še niti v prvo prestavo niso uspeli »prešaltati«, ampak so se še kar vrteli na mestu – »v leru«, kot se reče – lahko prišlo na misel drugega, kot en krog po domačih gričih? Mimogrede – sem bila v hudi skušnjavi, da bi vas nahecala in v naslovu napisala »Krog po Dolomitih«, pa nisem. Čeprav se ne bi nič zlagala. Nisem pa zato, ker sama vedno godrnjam nad raznimi prispevki v spletnih medijih, ki me z naslovom premamijo, da kliknem nanje, vsebina pa je potem vse prej kot to, kar pričakujem. In v tem primeru bi tudi najbrž bilo tako. Večina bi verjetno v hipu pomislila, da sva se šla potepat čez mejo v sosednjo Italijo, kot recimo lani jeseni, zgolj redki pa, da sva sicer bila v Dolomitih, le da v najinih »ta domačih«, Polhograjskih. Včasih so to območje tako poimenovali po kamnini dolomit, ki je prisoten predvsem v višjih delih in iz katerega je tam vse, kar je vsaj malo ta pravim goram podobnega, zdaj pa berem, da se dandanašnji menda bolj pravilno reče Polhograjsko hribovje. Za mene bodo ti sicer prav nič dolomitsko strmi in nič zašiljeni in nič v nebo kipeči, pač pa prav prijetno zaobljeni in večinoma z mehkimi potkami prepredeni griči, od katerih samo dva sploh presežeta tisočico, za vedno ostali Polhograjski Dolomiti, na kratko – Polhograjci. Pod tem imenom sem jih spoznala in tako jim bom rekla še naprej. Čeprav sva jih prehodila že precej, nama še vedno uspe najti kakšno novo kombinacijo vrhov in poti, da je vsakič malo drugače in zmeraj kaj novega. Danes sva prvič šla takole:

Legastja – Dom na Govejku – Gontarska planina – Gonte – Polhograjska Grmada – Topol – Sveti Jakob – Legastja

Legastja, med domačini dobro poznano in pogosto izbrano izhodišče za pohode v tem koncu, je gostilna v vasi Trnovec v osrčju doline Ločnice. Do nje pridete, če iz Ljubljane peljete v smeri Medvod in naprej do Sore, tam zavijete levo proti Katarini (Topol) in nadaljujete še nekaj kilometrov po dolini do omenjene gostilne, ki jo boste opazili na vaši desni. Urejeno parkirišče ob njej je namenjeno gostom, zato sva parkirala nekaj metrov naprej ob cesti, kjer je prostor za nekaj avtomobilov. Pot, ki sva jo prehodila, je markirana, a se mi kljub temu zdi, da bi kdo, ki bi bil v teh koncih čisto prvič, na enem ali dveh razpotjih ob markacijah utegnil pogrešiti zraven še napis, v katero smer vodi steza. Nama na primer ni bilo jasno, zakaj malo nad Legastjo dva smerokaza na kupu za Dom na Govejku kažeta v različno smer. Držala sva se leve in do koče hodila po gozdni cesti. Ni bilo hudega, za poltretji kilometer je je in hitro je minila, domnevava pa, da je tista pot, ki pelje v desno, bolj »planinske« sorte. Bova preverila ob priliki…

Krasnih nekaj ur potepanja je bilo tole. Sonce je sijalo, listje nama je šumelo pod nogami, barve jeseni so žarele, meglice, ki jih je sem pa tja prineslo iz doline, so se preganjale okrog vrhov, da so izgledali kot otočki sredi belega morja. Edino to je bilo, da so se dopoldne še redki oblaki po poldnevu namnožili in obmirovali vzdolž verige alpskih vršacev ter nama vzeli razgled nanje. A kaj bi to, midva sva v toploti sončnih žarkov tako uživala, da nama za drugo ni bilo mar. Pohajkovanje gori, doli, naokoli je bilo prijetno in nič kaj naporno, a prav kratko tudi ne. Celoten krog je nanesel petnajst kilometrov in pol v dolžino in le malo manj kot kilometer v višino, pa čeravno sva najvišjega v hribovju tokrat izpustila. Se pa da obojih – višincev in dolžincev naštepati tudi bistveno več ali manj. Kakor komu drago. Tudi zato so Polhograjci tako fajn… za vse okuse, za vse letne čase in vsa razpoloženja, le volje in hotenja ne sme manjkati. Ne morem biti dovolj hvaležna za to, da jih imam tako rekoč pred domačim pragom… 🙂