Čisto potiho sva sicer računala na dva dni smučanja v Dolomitih, ker pa se časovno ni izšlo, sva se zadovoljila z enim dnevom v kraljestvu Zahodnih Julijcev. Cilj sva prav hitro izbrala. Na tole »forčelo« (Forcella Lavinal dell’ Orso / Bärenlahnscharte, 2138 m), ki velja za stičišče Viševe in Montaževe skupine, sem si res želela. Nanjo sva nameravala že nekaj sezon zapored, pa sva vedno toliko časa odlašala, da je v spodnjem delu že zmanjkalo snega. Načeloma to sicer ni težava, a midva pač nisva znana kot neka velika ljubitelja nošenja smuči in štorkljanja s pancarji po suhem 😉 . Turo sva vedno raje prestavila in si mislila, da bo že enkrat prišla na vrsto… In je res. Tokratni načrt je terjal le še odgovor na vprašanje, ali greva nanjo s severa ali z juga. Odločitev ni bila težka. Ne glede na napovedane visoke temperature, sva se za prvič odločila za sončen in predvsem lažji pristop iz Jezerske doline (Val Rio del Lago).
Za cesto, po kateri poteka vzpon vse do Viške planine / Malga Grantagar (1530 m), mnogi pravijo, da je duhamorna, monotona, dolgočasna in da se vleče. Vse od tega po malo morda res drži, ampak če veš, kaj te čaka zgoraj, pač malo potrpiš. Kljub temu, da ves čas poteka po gozdu in da ne nudi tako rekoč nobenega razgleda, meni nekako ni bila odveč. Morda tudi zato, ker sem enostavno vedela, da tam je in da je kakšno uro ne bo konec. Kot že večkrat rečeno – vse je v glavi. In višje ko sva bila, bolj je korak tekoče in gladko tekel – snežna odeja se je namreč bolj in bolj debelila in (centi)metrske kopnine, ki sva se jim v spodnjem delu morala izogibati ali jih previdno prestopati, so dokončno izginile.
Ko sva stopila na s soncem obsijano planino… pa je meni zmanjkalo besed. Tudi, če bi kar tam ostala za nekaj ur in nato odsmučala nazaj do avta, bi bil dan še vedno čisto popoln. In če sem še malo prej napisala, da je vse v glavi – no, ne pa ni (vedno) 🙂 . Na planini sem stala prvič, sem si jo pa že ogledovala od zgoraj dol in videla nešteto njenih fotografij v vseh letnih časih in se mi je zdelo, da natančno vem, kako lepa je in kako zelo mi bo všeč, ko bom enkrat tam. Ampak vsa tista lepota, ki sem jo imela v spominu, no, v glavi pač, ni nič v primerjavi s tem, kako je na planini v resnici in v živo čudovito. Zdi se kot položena v naročje mogočnim skalnim stolpom Viševe skupine in človek dobi občutek, da jo kot stražarji skrbno in ponosno čuvajo kot največji zaklad…
Med vzponom po žlebu navzgor se nama je pridružil veter. Sem ga bila vesela, kajti na obronku planine je že bilo čutiti, da sonce hitro pridobiva na moči, midva pa nisva imela s seboj kratkih rokavov… 😉 . No, tam na škrbini se je začel le malo preveč repenčiti in kazati mišice (veter, mislim), zato sva samo na kratko pokukala na drugo stran v hladno Zajzero, pomahala Montažu, izpregla kužke in odsmučala. Ampak seveda ne kar nazaj do avta, temveč le do planine. Na njej sva si uredila prijeten kotiček za dooolgo uživanje. Šele ko so odsmučali tudi že vsi tisti, ki so se med najinim spustom šele vzpenjali (le kam se jim je tako mudilo v tako lepem dnevu?!) in so se na planino začele plaziti sence, sva se tudi midva počasi odpravila…
In veste kaj… če sem navsezgodaj zjutraj še čisto mičkeno pa vseeno obžalovala, da nama ni uspelo iti v Dolomite, mi je tam na Viški planini za njih postalo čisto vseeno… 🙂
2 komentarja
GITA, osupljivo! Tudi meni se mota tale cilj po glavi in želja pogledati na ono stran. Tudi bi mi bilo prvič v življenju. Na Viški planini sva bila pa lani v jeseni, samo zimski čas je vedno neprimerno lepši kot letni.
Če je vama šlo s smučmi, bi nama najbrž tudi s krpljami, kajne?
Lepe ture vama želim še naprej, so namreč povsem po mojem okusu.
lpMari
Mari, seveda bi vama šlo, so bile vidne tudi sledi krpelj. Midva sva bila prvič na planini, na škrbini pa drugič – prvič sva nanjo prišla od koče Corsi in nadaljevala po Ceira Merlone – to pot pa obvezno daj na seznam, če ti še manjka :-). Jaz samo čakam, da jo ponoviva, tako je lepa. Pozdravček obema od naju obeh! 🙂