Polhograjska Grmada in Tošč

Zavoljo vremenske napovedi sva se odločila za nekam ne daleč in ne visoko. Da nama ne bo treba začeti sredi noči, a bova kljub temu nazaj še pred obetanimi plohami in nevihtami. Tudi če ne bi pisalo v naslovu, bi marsikdo najbrž uganil. Seveda, šla sva v nama tako ljube »Polhograjce«… 🙂

Začela sva tam, kjer že en lep čas nisva – v Mačkovem grabnu. Za tiste, ki v teh koncih niste ravno domači, kratka navigacija do izhodišča: v Polhovem Gradcu sledite oznakam za Črni vrh, peljite čez dvorišče Polhograjske graščine in nato po slabem kilometru, tik pred tablo, ki označuje konec Polhovega Gradca, zavijte desno. Le malo za odcepom parkirajte na enem od parkirišč ob cesti. Tu se ponudi možnost izbire (in s tem krožne poti): naravnost po cesti v smeri Tošča ali desno – to sva izbrala midva – proti Polhograjski Grmadi.  

Enkrat med potjo sva se iz radovednosti pustila zapeljati neoznačeni, a dobro uhojeni stezici, ki naju je namesto do naselja Setnica pripeljala direktno na pisane travnike pod cerkvijo sv. Uršule. Tam se nama je pa ustavil korak. Kajti tam se je na tisoče živobarvnih cvetov pomešanih med visoko travo nežno pozibavalo v vetru, na milijone rosnih kapljic se je lesketalo v jutranjem soncu, čmrlji so brenčali, metulji so se neslišno lovili med seboj… Res ne pretiravam, če rečem, da je bila to ena čarovnija lepote, ki naju je povsem prevzela. Še posebej zato, ker je bila stkana iz tako zelo preprostih stvari, ki jih včasih še opazimo ne, kaj šele, da bi jih imeli za mar. Čisto navadne travniške rože so tam cvetele, a meni so se zdele čudovite in v onem trenutku tistih kadulj in ivanjščic in trpotcev in detelje in številnih drugih ne bi zamenjala za nič na svetu. Tudi za avriklje in svišče in lepe čeveljce ne. Saj vem, da so v tem času taki in podobni travniki vsepovsod naokrog, da se vsak dan vozim in hodim mimo njih ali jih gledam skozi okno. Ampak tisti travnik pod Uršulo je bil v soboto nekaj posebnega. Morda zato, ker sva imela mir in ker sva imela čas. Pa še fotoaparat je bil pri roki… 🙂

Kar precej časa je minilo, preden sva se končno premaknila naprej. Na Polhograjsko Grmado vodi veliko različnih poti, a ta, ki sva jo ubrala tokrat, je meni ena najljubših – grebenska preko Male Grmade.

Tošč je v tokratnem planu imel opombo – »če bo vreme zdržalo«… In je. Prvak Polhograjskih Dolomitov, ki je to sicer postal šele sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je jugoslovanska vojska Pasji ravni vzela približno devet metrov višine, je poraščen vrh in nudi zelo malo razgleda. A pot nanj je prav prijetna, zato se rada povzpneva gor. Praviva, da greva na Grmado po razgled, na Tošč pa po dodaten ščepec kondicije… 🙂

Ali sva kje dlje in kje višje kaj lepega zamudila, ne vem. Ampak tam v »Polhograjcih« – ne daleč in ne visoko sva se imela krasno. In ko sva se vozila domov, nama je za nameček ploha oprala avto. Lepa hvala… 🙂