V petek, na tretji dan novega leta, je ponekod snežilo in za soboto je bila napovedana razjasnitev. Sploh ni bilo dileme, kam jo bova mahnila. Nekam pač, kjer bo dan poprej na tla priplesalo največ snežink. Sva poskusila srečo z razglednimi vrhovi nad Črnim Vrhom nad Idrijo in imela dan, kot bi zadela na loteriji… 🙂
Ker je bil Črni Vrh v poznem jutru še kar ovit v meglo, sva se po cesti Godovič – Col zapeljala še malo višje do (neoznačenega) odcepa za zaselek Šajsna Ravan in tam vzela pot pod noge.
Po slabih dvajsetih minutah hoje po zasneženi gozdni cesti sva se znašla na sončnem obronku Šajsne Ravni, v čudovito pravljičnem, lesketajoče se belem ambientu, ki je jemal dih. Snega res ni bilo veliko, a podarjenemu menda ne kaže gledati v zobe, no, v tem primeru šteti centimetrov. Za smuči ali krplje ga je bilo premalo, za peš rajžo in za doživeti pravo zimsko vzdušje pa povsem dovolj.
Ko sva prispela do prve hiše, sva se najprej usmerila na Veliko peč (1050 m). Prvi in drugi odcep sta lepo označena, v nadaljevanju pa kakšna markacija več ne bi bila odveč (če ne bi tu hodila že enkrat prej, bi verjetno vsaj enkrat bila malo v zadregi). Zadnjih nekaj metrov pristopa je izpostavljenih in terja previdnost. Razgled pa…brez besed! Vrnila sva se do razpotja in nadaljevala na Čelkov vrh (1106 m), potem pa naprej na Javornik (1240 m), ki je najvišji vrh v idrijski občini.
Na vrhu Javornika je razgledni stolp, na katerem je obvestilo, da je pristop nanj na lastno odgovornost. Tokrat je bil zasnežen in lestve poledenele, zato sem se zelo previdno povzpela le do vrha prve, za »piko udret, kot se reče. Zanimivo se nama je zdelo, da sva ves čas imela dobro uhojeno gaz (z izjemo na Veliko peč), a sva vse do stolpa srečala komaj tri pohodnike. Eden naju je prehitel, dva sta se pa že vračala. No, nadaljevanje je bilo povsem drugačno. V Pirnatovi koči malo pod vrhom sva za las dobila še zadnjo prosto mizo, toliko obiska so imeli. Tu se vedno ustaviva. Zelo so prijazni in imajo dobro hrano, najbolj pa si vedno želiva njihove ocvirkovke, ki je res odlična, pa tudi z ocvirki ne šparajo. 🙂
Sestop je bil le še formalnost, škoda le, da je v tem času že zgodaj popoldne le še majhen delček poti obsijan s soncem, vse ostalo pa poteka v hladni senci. Pa nama ni bilo hudega, naju je grela misel na to, kako lep dan sva preživela… 🙂
Potepala sva se v soboto, 4. januarja 2025.
11 komentarjev
O Gita, kako čudovito! Ne boš verjela, ravno danes sem razmišljala, kako da ni nobenih objav od vaju. Sem rekla, da te bom kar povprašala. No, pa
spet malo , no sedaj pa ne bo treba. Znata izbirati ture res, le več naj jih bo. Vedno vredne ogleda!
Pa srečno v novem letu, veliko zdravja in zadovoljstva obema! Pa dosti tur seveda….
Malo mi je nagajalo besedilo, upam, da je razumljeno
Hvala Mari, srečno in zdravo tudi midva vama želiva! 🙂
Hvala za tako lepo naravo, res moraš imeti srečo, da to doživiš. Pred mnogimi leti sva z mojo čudovito prijateljico doživeli nekaj podobnega na pohodu na Komno, nepozabno!!! Sedaj pa precej v letih take lepote gledam le po spletu. Hvala!! Lep pozdrav Marta
Draga Marta, hvala vam za napisano. Za tako lepoto je res treba imeti tudi malo sreče in se znajti ob pravem času na pravem mestu. Upam, da še velikokrat!
Prelepo (kot vedno) !
Hvala Milan!
“zavidam Vama” lepo turo v tako lepem vremenu, ki mu nedolžna belina doda “piko na i”. Pri nas, na Štajerskem, pa samo rjave trave, ki jih sedaj vsaj malo polepša teloh. Bodo še kdaj zime, ki smo jih bili veseli? Upam, ne samo zame, ampak za otroke, za mlade in njihove radosti. Hvala za lep slikovni potopis in…ja lepo se imejta v novem letu in še želja: naj ti fotoaparat ne zmrzne.!
Vili, najlepša hvala za napisano. Ostajam optimisti – zime bodo še! 🙂 Vse dobro želim. Gita
Malo pozno sem si ogledal prekrasne posnetke zimske idile, vendar z navdušenjem, da ne pozabim kako zima sploh še izgleda.
Miro, hvala! Letos res ni in ni prave zime… morda nas pa še preseneti… 🙂