Sončen krog po planinah nad Rezijo

Sva vedela, da bo zadnja letošnja… in sva si rekla, naj bo potemtakem ena res očarljivo lepa, prijetno topla, z razgledi radodarna in od množic spregledana…

Sva pomislila, da bi kakšno tako pa gotovo znala najti nekje nad nama ljubo Rezijo in razgrnila Tabacco 027. In jaz sem se spomnila, da me že dolgo mika, da bi si šla v živo ogledat res lep pogled, ki ga ponuja spletna kamera, za katero piše, da je postavljena na »Casera Canin«, na planini Kanin torej. Iz karte sva razbrala, da nanjo vodi označena pot iz zadnje in najvišje ležeče rezijanske vasi Korito (Coritis, 641 m) in da je, če vzameš v zakup malo (cca. 2 km) hoje po cesti, možno narediti prav lepo krožno pot. In tako je tudi bilo…

Na koncu zaselka Ladina malo za Solbico je že vse pripravljeno za zaprtje ceste, a je bila zapora na polovico umaknjena, kar sva razumela kot dovoljenje, da z vožnjo nadaljujeva. Cesta, ki je od tam dalje močno ozka in ovinkasta in ponekod konkretno strrrma, je bila vse do vasi Korito suha, kar za konec decembra najbrž ni ravno običajno. No, še dobro, da je taka bila, kajti v nasprotnem primeru bi midva prav gotovo delala plan b, pa naj bi se šofer strinjal ali ne… 😉 🙂     

Dva ovinka pod vasjo sva stopila na pot 642 in se že dobrih dvesto metrov višje izvila iz objema hladne sence. Stopila sva na s soncem obsijano planino Spodnje Brdo (Berdo di sotto / Dolinjë Bärdo, 871 m). Pogled na ruševine nekdanjih stavb je za trenutek vzbudil nostalgijo po nekih časih, ki so že davno mimo, a obnovljena hiška nedaleč stran in zvok motorne žage, ki nama ga je prineslo v uho, sta vzbudila upanje, da še ni vse izgubljeno in da ta lepa planina morda le ne bo prepuščena dokončnemu propadu.

Čeprav sva si med načrtovanjem pohoda mislila, da se bova samo malo »sprehodila«, naju je nadaljevanje spomnilo, da poti iz Rezije pač nikoli niso samo »sprehod«, razen tistih seveda, ki vodijo po dolini. Pot občasno zares strmo cikcaka skozi gozd, na debelo nasuto listje, ki sva ga ponekod gazila skoraj do kolen in ki je tu pa tam prav fino drselo, pa je strmino le še dodatno »začinilo«. A v trenutku, ko sva stopila na planino Kanin (1443 m) in se z njenega roba zazrla v tisto čudovito panoramo, sva vedela, da je bilo vredno. In sva bila sto odstotno prepričana, da bi za tak razgled grizla kolena in lovila sapo še naslednjo uro ali dve, če bi bilo potrebno. In potem sva obsedela na klopci pred zavetiščem in obžalovala, da so dnevi v tem času leta tako kratki… A na srečo tu vsega lepega še ni bilo konec. Po nadaljnje tričetrt ure naju je zložna in razgledna pot pripeljana še na planino Zgornje Brdo (Berdo di sopra / Gorinjë Bärdo, 1281 m), kjer sva spet naredila postanek. Seveda ne zaradi utrujenosti, pač pa zato, ker je sonce tako prijetno grelo in ker je bilo sploh vse tako zelo lepo, da se kar nisva mogla spraviti nazaj v dolino…  

Čudovit potep sva imela. Če vam povem, da sem za en cel dan celo pozabila na to, kako zelo si želim ene veliiike pošiljke snega, potem lahko verjamete, da sem v tem tako rekoč čisto »oktobrskem« dnevu na predpredzadnji dan leta čisto zares neskončno uživala… 🙂

Ker je tole gotovo zadnje pisanje letos, naj na koncu dodam še voščilo… Želim vam, da bi bilo leto, ki prihaja, polno čudovitih trenutkov, naj vas zdravje in sreča spremljata vse dni!