Na cvetočo Struško

Kadar nama v hribe uspe pobegniti med tednom, se običajno vse dogaja tako, kot je nama tam gor pač najljubše – vse okrog naju je bolj ali manj tiho, poti so samotne, srečava komaj koga. A ko sva se prejšnji teden v četrtek v ne prav zgodnjem jutru peljala proti Križovcu (1227 m), velikemu križišču gozdnih cest nad Javorniškim Rovtom, nama ni bilo nič jasno. Že gozdna cesta je bila noro prometna, veliko se nas je vozilo gor, nekateri so se celo že vračali in v bližini znamenja je bilo parkiranih že najmanj trideset avtomobilov. Za hip sva kar obsedela v avtu in napela možgančke, da bi nama morda le kapnilo, zakaj tu toliko ljudi na en navaden četrtek in kam so namenjeni. Ni minilo dolgo, ko sem se spomnila, da so v teh dneh forumi in družbena omrežja preplavljena z vprašanji, ali narcise pod Golico že cvetijo ali še ne, ali je zdaj pravi čas za ogled in če še ni, čez koliko dni bo in tako naprej. Ko sva opazovala ljudi, v katero smer se odpravljajo, sva z olajšanjem ugotovila, da imajo prav vsi vsaj za začetek povsem drugačne načrte kot midva. 🙂

Namenjena sva bila na Struško (1944 m). Ta mejna gora (po njenem slemenu poteka meja s sosednjo Avstrijo), ki ima podobo prostranega zaobljenega hrbta, v drugi polovici maja s sosednjo Golico precej neuspešno tekmuje za obiskovalce. Res je, da je Golica pač posebna in s svojimi snežno belimi pobočji ključavnic še pa še vredna ogleda, a jo Struška povsem prekaša v pestrosti različnih cvetov in njihovi barvitosti. Že kar nekajkrat sva bila v tem času na Struški in vsakič znova nama je bilo všeč.  

Tokrat sva se nanjo namenila povzpeti po poti, po kateri še nisva hodila. Želela sva prehoditi njen celotni hrbet od sedla Seča ali Medvedjak (1698 m) na jugovzhodu pa do sedla Kočna ali Črvič (1469 m) na severozahodu. S Križovca sva se tako po gozdni cesti spustila nazaj do prvega ovinka in tam skrenila levo na ožjo stransko cesto ali malo širši kolovoz, kjer sva čez nekaj časa začela slediti markacijam »Naravoslovne in rudarske učne poti v Javorniškem Rovtu«. Te so naju prečno po južnem pobočju pripeljale do stika z markirano potjo od doma Trilobit, od tam pa ni bilo več daleč do planine Seča. Z istoimenskega sedla sva se povzpela na mejni greben, po katerem je nekdaj potekala graničarska pot, ki je še danes lepo vzdrževana. Avstrijske markacije nam vztrajno dopovedujejo, da smo na pravi poti in rušje je vzorno porezano, tako da kakršnokoli »pretepanje« z zeleno nadlego tu popolnoma odpade. Najvišja točka Struške je Veliki vrh (1944 m), na katerem sva kanila uživati malo dlje, a naju je veter kar hitro pregnal nadstropje nižje, na Belsko planino (1703 m), tudi Svečica imenovano, kjer sva pa res naredila malo daljši postanek. Njena pobočja, še posebej nad pastirsko kočo, so v tem času namreč podobna enemu ogromnemu cvetličnemu vrtu, kjer se modri odtenki clusijevega in spomladanskega svišča prepletajo z rumenimi barvnimi poudarki, ki jih prispevajo zoisove vijolice in lepi jegliči ali avriklji. Prizor, ki ga mnogo ljudi hodi občudovat leto za letom. Tudi midva že nekajkrat… 

Jutranji dvom, ali bova na tokratni turi užila kaj miru ali ne, je bil odveč. Razen dveh pohodnikov na planini Seča vse do vrha nisva srečala prav nikogar, ob sestopu le redke posameznike.  

Zdi se mi, da je krožna pot, ki sva jo ubrala tokrat, med pohodniki manj poznana, a je lepa in zanimiva. Nama je bila zelo všeč. Če vam to, da je med vzponom na nekaj mestih precej ozka in ponekod mičkeno izpostavljena, ne dela težav, jo zares toplo priporočam.

Samo še tole naj dodam: uradno markirana pot ni speljana prav čez vrh, ampak Struško le preči po južnih pobočjih, zato prispevka nisem uvrstila med »markirane poti«. Kljub temu z vzponom na vrh ali sestopom z njega ne bi smeli imeti večjih težav. Če ujamemo uhojeno potko bo enostavno, če jo ne, pa bomo potrebovali nekaj iznajdljivosti, da bomo našli lepe prehode med pasovi ruševja.    

 Na Struško sva šla v četrtek, 19. maja 2022. 

Takole je potekala najina pot...