Na Veliko planino po lovski poti čez Rigelj

Ker je bil ravno praznik, sva se tudi midva malo bolj »praznično« obnašala. Sva bolj pozno vstala in malo dlje zajtrkovala, pa čeravno sva imela namen, da se bova v tem čudovito sončnem in jasnem dnevu odpravila nekam v hribe. Za kam visoko sva bila daleč prepozna, do dolge vožnje nama ni bilo, do gneče na poti in na vrhu tudi ne… hmm… kam torej?

V teh dneh je težko, da ti Velika planina ne pride na misel, ko iščeš idejo »kam«. Fotke vijoličnih žafranov kar skačejo na računalniške in telefonske zaslone vsakokrat, ko pokukaš na katerega od družbenih omrežij, da bi videl, če in kaj je novega. Tako bi človek pomislil, da v teh dneh nič gneče na poti (to kar sva si midva želela) in Velika planina pač ne gresta skupaj. O, pa gresta! In to zelo dobro, le… 🙂 Ja, v tem »le« tiči vsa »umetnost«. Lani, ko sva se tja gor odpravila z po mojem vedenju najbolj priljubljenega izhodišča, z Rakovih ravni, sva se gneči izognila tako, da sva bila zgodnja. Zelo zgodnja. Ob uri, ko tokrat še niti vstala nisva, sva takrat že hodila. In iskreno povem, da je bilo tisto zgodnje jutro na planini tako čudovito, da ga bova (upam) še kdaj ponovila. No, tokrat sva množicam ušla tako, da sva začela prav v dolini. Ljudi, ki bi se na planino povzpeli iz »podna«, vsaj med tistimi, ki ne gredo gor za trening, ampak le občudovat žafrane, že tako ali tako ni ravno veliko, če pa se vzpona lotiš po kateri od neoznačenih poti, ti je pa mir na poti tako rekoč zagotovljen…

Po lovski poti čez Rigelj sva prvič hodila pred sedmimi leti in verjemite, da ne bi šla znova, če nama ne bi bilo všeč. Zelo všeč. Ja, lovske so ponavadi lepe. Ne morem se spomniti nobene, ki jo poznam, da ne bi bila. In ta čez Rigelj je tudi taka. Strmino premaguje z zložnimi cik-caki (lovci pač znajo poskrbeti za to, da se preveč ne namatrajo med tem, ko se vzpenjajo v svoje revirje), le mestoma je za kanček izpostavljena, možicev skoraj ni (je pa steza tako lepo sledljiva, da sploh niso potrebni), le v zgornjem delu je bila tokrat zaradi na debelo nanešenega odpadlega listja, ki je drselo in pod katerim so se skrivali kamni in korenine, malenkost »sitna« in sem pa tja slabo opazna. Ker je bil dan precej topel, je bilo dobrodošlo, da sva praktično ves vzpon do roba planine opravila v prijetno hladni senci. V hoji sva tako uživala, da razgledov, ki jih na tej poti res ni veliko, sploh nisva pogrešala, pa še vedela sva, da se jih bova tako ali tako v polni meri naužila, ko bova enkrat stopila iz gozda. Mir, tišina, ptičje petje, vonj po čemažu, pomladno zelena barva gozda, vsega trije »dober dan-i« ter srečanje z mlado srno in najmanj ducatom gamsov, ki so ušli fotoaparatu, je to, kar bo ostalo v spominu na tokratni vzpon.

Ko sva stopila na planino, je bilo seveda drugače, a tudi vse po pričakovanjih – čudovito razgledno, pisano cvetoče ter malo bolj glasno in živahno, kot poprej v gozdu. A planina je prostrana in obiskovalci se na njej porazgubijo, tako da je bilo gnečo opaziti edino na Gradišču, najvišjem vrhu planine in na krajih, kjer se dobi kaj tekočega za po grlu ali kaj konkretnejšega za pod zob. Prvemu sva se kar izognila in razgled po dolgem in počez premerila s severnega razgledišča, no, tistemu drugemu pač ne, saj je bila po dobrem kilometru nabrane višine žeja precejšnja in med odločanjem, s čim jo bova gasila, je voda iz nahrbtnika nekako izpadla iz ožjega izbora… 😉 🙂

Ko sva zapuščala planino, sva nedaleč s poti zagledala tri prijatelje. Ker sva v tistem trenutku stala ravno ob eni od še preostalih zaplat snega, sva se domislila, da bi jih okepala, a se nama je nakana ponesrečila, ker so naju prehitro opazili… 🙂 T. in R. in J., super luštno vas je bilo srečati in hvala za prijeten klepet… 🙂

Še enkrat več sva se na planini imela lepo. In še enkrat več gotovo ni bilo zadnjič. Vrnila sva se po markirani poti mimo planin Konjščica in Dol ter si spotoma med sestopom skozi Dolski graben ogledala odcep za še eno lepo lovsko… 🙂