Na Možic in Šavnik iz Baške grape

Vrhovi nad Soriško planino so nama tako ljubi, da sva jih obiskala že velikokrat, a se kljub temu nanje še kar naprej vračava. Nazadnje sredi prejšnjega tedna. Njihova skupna značilnost je ta, da na njih lahko za bore malo truda dobiš veliko. Mihelič je v vodniku o Bohinjskih gorah celo napisal, da soriški gorski kvartet lahko v enem zamahu obhodi še tako len planinec. Ko je omenil »kvartet« je seveda mislil na Dravh, Lajnar, Slatnik in Možic, ki v polkrogu obdajajo planino in kažejo na to stran prav krotko podobo. Od Litostrojske koče je na kateregakoli od njih komaj uro hoda ali še manj.

A poleg teh štirih obstaja še en vrh, ki je od preostalih nekoliko odmaknjen in zato pogosto spregledan. Ker je manj poznan, je tudi precej bolj samoten kot preostali štirje. To je Šavnik. Ko sem pred leti prvič stopila nanj, je pri meni v trenutku postal z naskokom najbolj priljubljen od vseh teh petih.  Ker se nahaja bolj na severnem robu Soriške planine je tudi razgled z njega poseben. Triglavsko pogorje je nekako bližje, pa seveda Črna prst in Kobla in Kravja Črna gora tudi, pa pokljuške planine in Bohinjsko jezero ravno tako.

Ker so kot rečeno ture na omenjene vrhove z izhodiščem na Soriški planini precej kratke, midva pa sva končno imela na voljo en cel lep sončen dan, ki mu po napovedih tudi v popoldanskem času niso pretile ne plohe, ne nevihte, sva se namenila krožno pot v teh koncih malo podaljšati, tako v dolžino kot v višino in sva začela globoko spodaj v zatrepu Baške grape, v Petrovem Brdu.   

Najprej sva se mimo Lajnarja vzpela na Možic, nadaljevala na Šavnik, potem pa čez Vrh Bače sestopila nazaj na izhodišče. 

Možic je bil kljub sredini tedna precej poln obiskovalcev in hitro sva ugotovila, da se miru na njem ne bova naužila. Zato sva po nekaj »škljocih« kar nadaljevala proti Šavniku. No, tam je bila seveda druga pesem. Na vsej poti sva srečala edino dve pohodnici, ki sta se že vračali in na vršnem pobočju nabirali srčno moč. Kako sem vedno vesela srečanja z ljudmi, ki vsaj po videzu sodeč štejejo ducat ali dva let več od mene, pa so tako polni energije in veselja do življenja. Njun pogled je bil iskriv, nasmeh širok in dobra volja nalezljiva. Ko bi ju vi slišali, s kakšnim žarom sta nama pripovedovali o tem, kako lep je razgled z vrha… da mu daleč naokoli ni enakega. Tudi če tega ne bi že vedela, bi jima verjela. Malo zgubana obraza in srebrni lasje, ki so ju obkrožali, so dali vedeti, da sta jih videli že veliko… razgledov namreč… in da vesta o čem govorita… 🙂   

Če boste kdaj pohajali v teh koncih, vam toplo polagam na srce: ne izpustite Šavnika za nič na svetu. Čeprav so okusi različni, bi skoraj upala staviti, da vam bo všeč… 🙂