Vršiška zimska pravljica

Zametki ponedeljkove dogodivščine so se začeli nakazovati že kak teden prej. Pravzaprav v trenutku, ko sem na fb-ju zasledila objavo Erjavčeve koče na Vršiču, da se v njej pečejo sladke praznične dobrote in da naročeno celo brezplačno dostavijo vse od Vršiča pa do Postojne.  

Ja bravo, sem pomislila. Res cenim in prav z občutkom občudovanja pospremim prizadevanja ljudi, ki jim v teh čudnih časih še posebej ni lahko. Ki bi radi normalno delali, pa ne smejo, a kljub temu ne jamrajo, ampak iznajdljivo iščejo rešitve. In take ljudi je pač nujno treba podpreti. Moralna podpora in všečki sicer najbrž tudi štejejo, ampak najemnine in položnic pa ne plačajo. Zato, čeprav sama neskončno uživam v peki sladkarij in jih vsaj za božično-novoletne praznike prav nikoli ne kupim, sva bila z mojim dragim kar hitro zmenjena, da letos narediva izjemo in nekaj sladkega naročiva še pri Mihaeli in Borutu. In ko sva pomislila še na to, da bi pa osebni prevzem naročenega morda lahko pomenil »izjemo« pri prepovedi prehajanja občinskih meja, se mi je zazdelo, kot da bi po več tednih zaprtja v občino zagledala eno drobceno lučko na koncu dooolgega tunela. Ko sva vse dobro preverila, sva ugotovila, da lahko zadevo izvedeva čisto po pravilih in brez strahu, da bi ob morebitni kontroli dobila kazen. Na naslovu Vršiška cesta 90 je pač edino prevzemno mesto za vse, kar te dni nastaja v Erjavčevi koči in sms, ki sva ga dobila, je vseboval potrditev naročila ter navodilo, kdaj in na kakšen način lahko stvari osebno prevzameva.…

Parkirala sva nekaj deset metrov pod ruskim križem, potem pa nadaljevala s turnimi smučmi. Ker sva bila kar zgodnja, sva vso pot hodila v hladni senci, a ker sva vedela, kaj naju čaka zgoraj, niti ni bilo težko. Greli so naju pogledi na vrhove in grebene, ki so jih že obsijali prvi sončni žarki in so žareli v tistih tako toplih jutranjih odtenkih. Malo pod Erjavčevo kočo je tudi na naju posijalo sonce. Občutki? Nepopisno lepi. Topli. Kot da sva se vrnila domov. Veselje nad tem, da sva po res, res dolgem času spet enkrat v »ta pravih« hribih, je bilo neizmerno. Kar stala sva tam, gledala okrog sebe, vpijala vso tisto belo lesketajočo se lepoto, ki se je zdela skoraj kot privid in vse skupaj doživljala kot en ogromen privilegij, kot darilo … za katerega sva bila neizmerno hvaležna. In ker so časi tako nepredvidljivi, sva si rekla, da morava dan izkoristiti kolikor se da. Tako po prevzemu naročenega in po kratkem klepetu z oskrbnikoma nisva obrnila v dolino, ampak nadaljevala še na vrh Vršič (1737 m). Če nama je šla zjutraj do koče pot hitro »od nog«, je bilo nadaljevanje počasno. Jasno, zdaj sva bila na soncu, kljub rahlemu vetru posebnega mraza ni bilo, bile pa so lepote, ki so kar naprej ustavljale korak in vabile k občudovanju.

Če bi bili časi normalni, bi za tale dan rekla, da je bil lep, zelo lep, ampak bi v isti sapi že razmišljala, kam pa naslednjič. In ta »naslednjič« bi bržkone pomenil že »čez nekaj dni, največ teden«. Ker so časi, kakršni so, se bo ta »naslednjič« zgodil kdo ve kdaj. Zato je bil ta dan vreden toliko več…