»Vrh peči nad Belo se vsedem na kraj, zavriskam, zapojem, da zlega se v kraj…« Tako je svoje navdušenje nad čudovitim razgledom z Galetovca upesnil Valentin Vodnik, ki je vrh menda pogosto obiskoval v času svojega službovanja na Koprivniku v Bohinju. Če ste pomislili, da je pesnik zagotovo vsaj malo pretiraval, vam iz prve roke povem, da ni. Ko na en lep sončen dan stopiš na ta razgledni balkon, v resnici zavriska srce in zapoje duša…
Ko sem leta in leta nazaj prvič videla fotografije z Galetovca, je vrh takoj pristal »na seznamu«, potem pa obtičal nekje na njegovem dnu vse do letos. Prve dni januarja sva se prvič odpravila nanj. Odločitev je padla prav na hitro in v pripravo na izlet sva vložila le toliko časa, da sva natisnila opis poti, za katero se je glede na komentarje zdelo, da je najbolj priljubljena za vzpon. Z Bohinjske Bele sva jo ubrala po »zahodni poti« čez Planino za Jamo. Na vrhu sva opazila smerokaz za pot, po kateri bi se verjetno lahko krožno vrnila. Zelo naju je mikalo, a pot ni bila videti shojena, sonce pa je bilo že kar nizko na obzorju, zato sva raje sestopila po poti vzpona vendar z obljubo, da se prav kmalu vrneva in takrat narediva krožno pot.
Za spremembo nisva dolgo odlašala. Odločila sva se, da bova že poznano pot prihranila za sestop, vzpela pa se po »vzhodni poti« čez Iglico. Super odločitev je bila tole, saj naju je že na izhodišču med preobuvanjem božalo toplo jutranje sonce in naju spremljajo večino poti. Zahodna pot je vsaj v zgodnejših urah v tem času veliko dlje v senci.
Izhodišče je bila torej Bohinjska Bela, ki pa je precej razpotegnjeno naselje, zato ni ravno vseeno, kje parkirate, odvisno pač na katero pot se odpravljate. Najstarejši del Bele je tako imenovana Spodnja vas, kjer je tudi farna cerkev sv. Marjete. Sosednja je Zgornja vas, v njej sva parkirala midva (v bližini smerokazov za Iglico), še slab kilometer južneje pa leži najnovejši del vasi Podklanec, kjer je najprimernejše parkirišče ob železniški postaji, še posebej, če se nameravate vzpeti in sestopiti po isti (zahodni) poti.
Dolga leta je bilo znano, da so poti na Galetovec izredno slabo markirane, no, dandanes temu ni več tako, vsaj za obe poti, ki sva ju prehodila midva, to velja. Vedno je sicer še prostor za kakšno izboljšavo, ampak na nerešljive uganke na poti ne bi smeli naleteti.
Na vrhu sem premišljevala, kdaj je pravzaprav najlepši čas za vzpon na Galetovec. Prav gotovo je lepo v vseh letnih časih, a sama navijam za zimske dneve, ko so recimo vzponi v visokogorje prenevarni, zasnežene poti na Galetovec pa nemara lepše kot kopne in za dneve, ko se v dolino že plazi pomlad, najvišji vrhovi pa so še odeti v snežno belino in dajejo razgledni panorami tako čudovit poudarek.
Med povratkom sva se nameravala izogniti švedranju po asfaltu med Podklancem in Zgornjo vasjo. V tem primeru je tik pred koncem sestopa potrebno zaviti levo in uporabiti pot, ki vodi čez razgledišče Široka peč (odcep je označen). Midva sva imela to srečo, da sva naletela na dva domačina, ki sta naju že prej usmerila na prav lepo shojeno a neoznačeno bližnjico, po kateri sva se vrnila nazaj na izhodišče.
Prekrasen dan sva imela. Galetovec naju bo še videl… 🙂
8 komentarjev
Res sem bolj pohodnik iz naslonjača oziroma stola za računalnikom, ampak vajinih potepov se pa vedno razveselim. Dolgo sem užival ob sedenju na balkonu … Dober dodatek je tudi izris prehojene poti, vse kot na dlani.
Zdrava mi bodita in še veliko hodita naokrog!
Hvala Drago, bova še… 🙂
Zelo lep opis, Gita. Enkrat sva prevozila Bohinjsko Belo in nič mi ni bilo jasno, ker je res tako razpotegnjena, da ne veš, če nisi že v drugem kraju. Dobro si jo predstavila, tako da sem dobila voljo, da si jo greva ogledat še enkrat… Z Galetovca pa sem občudovala razgled le enkrat in je tako, kot praviš. Na vrh pa sem prišla s Pokljuke, ne iz B.B. čez lepe cvetoče travnike v zgodnjem poletju.. Izhodišča in čudovite krožne poti se ne spomnim točno, ker sem bila v skupini z odličnim vodstvom. Vidva bi jo gotovo odkrila sama, če bi jo iskala… vsekakor hvala za delitev te vajine lepe planinske izkušnje z nami. Lp:)
Alenka, no, pa si nama dala izziv! “Čez lepe cvetoče travnike v zgodnjem poletju”, mi zdaj kar naprej odzvanja v mislih! To mora biti lepo! Hvala za namig, je že na seznamu! 🙂 Pozdravček obema!
Pa sem spet užival z Vama na “sončnem potepu”; hvala za “spremstvo”. Kot vedno; lepa tura, lepi posnetki , opisa pa tako “ni treba hvaliti”. Nisem iz teh krajev, je kar daleč iz moje Štajerske, a vendar sem bil v BB; sin je tu služil “narodu” v JNA.
Valentin V je imel tudi eno klopco v vasi, blizu Bohinja; ne bom se spomnil imena te vasi. Tam smo bili z družbo pred leti.
Tudi tebi hvala za ta “planinski namig”; upam, da se bo še letos uresničil. Vama iskreno želim še več užitkov v tej naši lepi deželi!!
Hvala Vili, naj se namig uresniči… vse dobro želim!
Lepo in zanimivo. Jaz pa bolj poznam dostope na Galetovec iz bohinjske strani, bolj točno iz ceste iz Koprivnika proti Pokljuki. Krajša verzija od pokljuške ceste do planine Ilovec in dalja verzija, ki se prične kmalu za Koprivnikom, deloma po stari gozdni poti, ki je že v davnih časih služila vaščanom tam na obrobju Pokljuke za dostop do Bleda ( prodaja hrane) in nato po obrobju manjših pašnikov in obširnih gozdov do planine Ilovec. Se vleče a je zanimivo in lepo.
Majda, super, najlepša hvala! Namigi in informacije za dostope z drugih izhodišč so res lepa dopolnitev prispevka in spodbuda za nadaljnje raziskovanje, za naju in za vse bralce bloga!