Tale vzponček na stičišče treh dežel smo si »šparali« za enkrat takoj po sneženju. Takrat je pot na Peč (it. Monte Forno, nem. Ofen, tudi Dreiländereck) oz. Tromejo, kot smo ji navajeni reči, pravljično lepa. Že preverjeno. Pa smo čakali in čakali in nič novega snega dočakali in potem kar šli…
Kadar je le možno, na naših izletih izberemo krožno pot. Tudi tokrat smo jo. Pa ne tisto čisto klasično iz Rateč po naši ta krajši gor in po naši ta daljši (beri naokoli po cesti) dol. Danes smo se iz Rateč podali na zahod, prek sončnih in razglednih senožeti na italijansko stran, se priključili na njihovo pot 522 in ji sledili do vrha. Če koga zamika, da bi se vzpona lotil na enak način, je tule podrobnejši opis. Sestopili smo po naši ta krajši poti.
Priznam, malo več zimske idile smo vendarle pogrešali, ampak konec koncev je bilo vseeno lepo. V kristalno jasnem dnevu se je videlo res čisto vse, kar se s tega vrha videti da, snežni kristali so se lesketali tako, da so bila sončna očala skoraj obvezna oprema in temperature so bile take, da je sneg, kolikor ga pač je, čisto zares škripal pod nogami. Kot se za Rateče in okolico pač spodobi.
Zdaj pa čakamo dalje… In če in ko bomo dočakali novo pošiljko snega, bomo šli spet. Takrat morda s krpljami, še bolj verjetno s smučmi. In takrat se spet beremo na isto temo… 🙂
