Zelenjak in Palec

»O, šit…« (in potem še dodatek, ki ni za na blog) sem slišala z malo povišanim tonom izreči mojega dragega na pol poti proti Zelenici… Ko mi je povedal, v čem je štos, sem najprej pomislila, da me hoče samo nahecat, a se je na koncu izkazalo, da je res… 🙁 

Ampak gremo lepo od začetka in po vrsti. Komaj sva dobro šla od doma, že sva se lotila spreminjanja načrta. Dan naj bi bil po napovedi jasen in sončen, a jutro že nekaj dni zapored ni bilo tako zelo oblačno, kot je bilo ravno ponedeljkovo. Glede na videno na spletnih kamerah in med vožnjo po gorenjski avtocesti je še najslabše kazalo v Julijcih. Kasneje sva izvedela, da je tam menda zjutraj ponekod še celo deževalo. Tako sva se namesto na Pokljuko zapeljala na Ljubelj. Tudi slednji ima hribovske ponudbe v izobilju, pa še blizu nama je…

Edino, česar se v zvezi s tem izhodiščem lahko naveličaš, je dobra ura pešakanja proti Zelenici, ki zadnjih nekaj let, odkar sedežnica ne deluje več, skoraj nikomur ne uide. Priznam, z  največjim veseljem bi se še kdaj dala zapeljati gor. Ker pač nisem tiste sorte hribovc, ki hlepi po čim več pohojenih višincih v čim krajšem času, ampak uživač, ki bi tisto, kar je z leti postalo že malo monotono, najraje preskočil. Enako je recimo s hojo na Kamniško in na Kokrsko sedlo, pa še kam… Moram pa vseeno priznati, da mi je bil tokratni vzpon do Zelenice vseeno lepši, kot marsikateri prej in (skoraj) nič odveč, pa čeprav se ga nisva lotila po nama bolj všečni stari graničarski poti, ampak kar naravnost gor po bivšem smučišču. Prostranost pobočja v kombinaciji z blagodejnim vetrom je namreč obetala precej več zračnosti in svežine kot pa vlažno in soparno ozračje v objemu gozda. Piko na i pa je dodalo dejstvo, da so lani stare, grde, železne stebre bivše sedežnice končno odstranili, tako, da je okolje zdaj na pogled mnogo lepše in bolj naravno.

Od Doma na Zelenici sva nadaljevala tja, kjer sva slabi dve leti nazaj že bila in nama je bilo izjemno všeč. Na Zelenjak (2024 m) in potem še na Palec (2026 m). Na dva vrhova nad zatrepom krnice Suho ruševje, ki imata to smolo, da ju postavna in nadvse čislana soseda karavanška lepotica Vrtača potiska nekako v ozadje in jima daje videz majhnosti in nepomembnosti. In ju prikrajša za marsikateri obisk. Bržkone sta se nama priljubila ravno zaradi tega. Nenazadnje, nekdo pač mora biti na strani šibkejših, mar ne? 🙂

Opisovati zahtevnost poti je nehvaležna zadeva. Kar je za nekoga težavno, je za drugega otročje lahko in tam, kjer nekdo ne bi šel za nič na svetu, se drugi samo sprehodi z rokami v žepih. Nekje sva prebrala posrečeno oceno, da je malo nižji Zelenjak prav toliko težji, kot je malo višji Palec lažji. Bi se kar strinjala. Med vzponom na prvega sva palice zložila in pripela na nahrbtnik, ker sva rabila obe roki, za vzpon na drugega nama tega ni bilo treba. In še dobra novica za tiste, ki bi šli samo na enega in to na tistega, ki je lažji. Ja, nama je Palec ljubši. Zdi se nama, da je razgled z njega lepši in da je na njem bolj udobno posedeti.

To, da bi midva zaspanca ob devetih zjutraj sedela že na drugem dvatisočaku, ni v najini navadi. A ko sva sestopala, sva bila vesela, da sva bila tokrat zgodnja. Sonce je iz minute v minuto pridobivalo na moči in pri koči na Zelenici sva že iskala senco. In – no, zdaj smo pa pri tistem, s čimer sem začela – žulila mlačno vodo iz plastenke, zarošen kozarec osvežujoče hladnega hmeljnega napitka, pa je kljub odprti koči vse do doma ostal zgolj neuresničeno hrepenenje in dražeč privid. Jah, zgodilo se je to, da je moj dragi doma pozabil denarnico. Jaz je pa, kadar greva skupaj v hribe, nikoli ne vzamem s seboj. In on to ve. Hmmm… me je imelo, da bi se šla v kočo zmenit, če lahko dobiva eno »flaško laško« v zameno za to, da bo on en čas pomival posodo 😉 🙂 . Pa nisem šla, ker se mu je to zgodilo prvič in ker je obljubil, da se ne bo nikoli več… Sem mu kar verjela, ker se mi zdi, da je ob tisti mlačni vodi trpel precej bolj kot jaz… 🙂