Se spomnite tiste akcije iz osemdesetih – Brazde vzdržljivosti? Ko je na tisoče Slovencev in Slovenk plavalo, tekalo, kolesarilo, hribolazilo in ne vem kaj še vse počelo za zdravo telo in za naziv »kaveljc« ali »korenina«? Jaz sem bila takrat še otrok, je bil pa moj bratranec, skoraj desetletje starejši od mene, eden od tistih tisočih zagnancev. In je nekega dne omenil, da imajo pohod na Stol in me povabil, naj se jim pridružim. Enajst let mi je bilo in hribi mi niso bili tuji, a sem takoj rekla, da ne grem, češ, kako neki bi jaz lahko sledila takim, ki trenirajo dan za dnem in so polni kondicije. Pa je rekel, da nimam kaj skrbet, da bo to nekakšen zaključni izlet za družine, da bodo šli tudi otroci zraven in bla, bla, bla… In me je pregovoril. Šli smo z vlakom do Žirovnice, naprej pa peš. V gruči, ki se je zbrala na železniški postaji sem s pogledom iskala kakšno družinico, pa ni bilo nobene. Tudi otroka ne. Še huje, med samimi nabildanimi mišičnjaki sem uspela najti eno samo žensko bitje, pa mi tudi njen izgled ni vzbujal upanja, da bova midve skupaj združili moči v narekovanju enega normalnega »človeškega« tempa… Po prvih minutah mi je postalo jasno, da to ne bo dan za uživanje. Že pri Valvazorjevemu domu (mimogrede, z železniške postaje do njega je kakšno uro in pol normalne hoje in skoraj šeststo višincev) sem se sesedla od utrujenosti, slabo mi je bilo in vrtelo se mi je. Ni mi bilo čisto jasno, kako bom sploh prišla na vrh, a takrat za nič na svetu ne bi priznala, da ne zmorem in sem na vprašanje »Kaj, Gita, a bo šlo?« samozavestno in s prisiljenim nasmehom odvrnila »Seveda, zakaj pa ne?«… in si pri tem mislila svoje… No, na vrh sem prišla. Bolje rečeno, sem se privlekla. Pa nazaj v dolino tudi. Je bila pa celotna izkušnja kot ena velika nočna mora. In moj ponos je bil ranjen. Že res, da sem bila na vrhu, a to, da sem bila najšibkejši člen in da so me morali čakati, sem težko prenesla. Učbeniška lekcija o tem, kako ne z otrokom v hribe, je bila to. Dobro sem si jo zapomnila in velikokrat mi je prišla na misel, ko sva v gore začela zahajati z najinima puncama. Jaz takrat v hribe sicer nisem nehala hoditi, je pa minilo, verjeli ali ne, okroglih trideset let, preden sem ponovno enkrat šla na Stol. In takrat presenečena ugotovila, da je to pravzaprav ena super luštna turca, ki v primeru, da si jo skrajšaš z vožnjo do Valvazorjevega doma in korak zastaviš po svoji meri, tudi nič kaj zelo naporna ni. In zdaj na Stol hodim prav rada in ga skupaj z mojim dragim večkrat obiščem…
Tokratna tura na prvaka Karavank ne bi bila nič kaj zelo posebnega – no, bila bi pač še ena več v vrsti lepih – če se na vrh ne bi povzpeli v troje…
»Jest grem v sredo v hribe. Ž. nima časa, pa grem kar sama… razen če… no, če gresta vidva tudi kam, bi bila pa vesela, če bi šli skupaj…« je v začetku tedna načela pogovor najina starejša hči, ki je ravno dobro postala tudi »po ameriško« polnoletna. Aaaa??? A ona to resno, sva se vprašala, a v isti sapi hitro »dahnila« najin »da«, da si ne bi slučajno premislila… 🙂 Že res, da sva v zadnjih, recimo dveh mesecih opazila, da se ji po več letih »odmora« od hribov, očitno vrača zanimanje zanje, da z družbo sem pa tja občasno spet zaide na kak vrh, a pobude z njene strani, da bi mi skupaj šli na turo, pač niti od daleč nisva pričakovala. Sva jo bila pa vesela. To pa ja. Predvsem zato, ker se nama je začelo dozdevati, da punca očitno že mora imeti lepe spomine na naša skupna hribolazenja, če ji takšna ideja pade na pamet…
Nismo dolgo cincali, kam bi šli. Želela si je nekam visoko, da bodo razgledi razkošni na vse strani, obenem pa so ji ljube lahke poti, na katerih je hoja brezskrbna, tako da lahko samo uživaš in se imaš fino z možgani na off. In ker ona tam gor, od koder višje v Karavankah ne gre, še ni bila, je bila odločitev prav lahka…
Od Valvazorjevega doma smo se vzpeli po krajši in bolj strmi Žirovniški poti, sestopili pa po daljši in položnejši mimo Zabreške planine. Razgledi so bili letnemu času in temperaturam primerni – ne najbolj čisti in jasni, a vendarle dovolj lepi, da nismo bili razočarani. Posedeli smo pri dveh kočah – najprej pri Prešernovi pod vrhom Stola, pri kateri smo se samo odžejali, na koncu pa še pred Valvazorjevim domom, ker smo poleg žeje potešili še lakoto. Ko smo pod izlet potegnili črto, smo bili vsi trije zelo zadovoljni. In ker imamo od letošnje jeseni naprej pri hiši dve študentki, ki imata še cel september počitnice, nam morda v tem mesecu uspe končno spet enkrat ušpičiti celo kakšno v četvero… 🙂
4 komentarji
Lepo. Spremna beseda odlična.
Hvala, Majda… 🙂
Lepo opisano presenečenje in potem zadoščenje po skupni turi; poznam te občutke, saj sem jih doživel na skupnih turah s sinom. Pri njegovih 35. letih sem ga prvič “nahvalil” za skupno turo, šla sva na Brano in bil je navdušen. Potem je veliko hodil sam oz. s prijatelji in, ko me je pred 5. leti povabil na Razor, tudi nisem kolebal. Občutek, ko sem prvič stal na vrhu Razorja in je ob meni sin gledal daljne vršace, je bil nepopisno lep in nepozaben. Iskrene besede, da je bilo to moje najlepše doživetje v gorah in, da so s tem vse moje gorniške želje izpoljnenje, ker je z menoj, so tudi pri sinu pustile rahel vzdih, meni pa se je orosilo oko.
Gita; želim ti še veliko lepih trenutkov na tvojih pohodih !
Vili, čudovito doživetje… ga iz srca privoščim in želim še kakšnega podobnega… 🙂 Srečno!