Zahomec – razglednik na vzhodnem robu Karnijcev

Tura na Zahomec izpred skoraj osmih let nama je obema ostala v tako krasnem spominu, da o tem, ali jo bova še kdaj ponovila, nobeden od naju sploh ni dvomil. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo to zgodilo. In prav v zadnjem letu nama je med številnimi snovanji načrtov, kam bi se odpravila, ravno Zahomec kar naprej prihajal na misel. Zdelo se je kot vabilo. Le še odzvati se je bilo treba… kar pa ni bilo niti najmanj težko. 🙂

Zahomec je lepo slovensko ime za italijansko Monte Acomizza ter nemški Achomitzer Berg ali Schönwipfel. Ta prijazen, komaj 1813 metrov visok travnat vršič na vzhodnem robu Karnijskih Alp je bil namreč nekoč naš, slovenski, danes pa leži točno na mejnem grebenu med Italijo in Avstrijo.

Tako prvič kot drugič sva se vzpona lotila iz Vrtinjlogarskega grabna (slovensko ime za dolino Val Bartolo) nedaleč od naselja Žabnice (it. Camporosso) malo naprej od Trbiža. Parkirala sva na malem urejenem parkirišču tik pred znakom za prepoved nadaljnje vožnje po dolini, se vrnila nekaj deset metrov po cesti ob Vrtinjem potoku (Torrente Bartolo), prek mostička zamenjala breg in zastavila korak po označeni poti 509a.

Po udobni mulatjeri sva hitro in brez posebnega napora pridobivala višino. Prvi postanek sva naredila približno šeststo metrov višje pri gozdarski koči Cima Muli, kjer se je najina pot združila z ono, ki gor pripelje iz Žabnic (CAI 508). Tudi če bi zmogla samo do tu, bi bilo vredno vsakega koraka. Koča stoji na izjemno razglednem mestu, pogled na verigo Zahodnih Julijcev je prečudovit. Nebo je bilo jasno, vetra ni bilo, sonček je prijetno grel in midva sva kar sedela in sedela na topli klopci in fino se nama je zdelo, da se nama prav nikamor ne mudi, kajti do vrha naju je čakala kvečjemu še ura hoje.

Toliko časa sva posedala, da sva potem, ko sva se le spravila nadaljevati pot, sprva kar težko zopet ujela ritem. Med hojo nama je pogled nenehno uhajal v macesnove krošnje. Veliki večini manjka še kak teden ali malo več do tiste popolne, žlahtne zlate barve. Takrat bo vzpon na Zahomec le še lepši in še bolj barvit.

Na vrhu je sicer rahel veter ravno toliko hladil ozračje, da sva raje posedela in se razgledovala meter ali dva nižje v prijetno toplem zavetju. Razgled, ki ga nudi ta po višini kaj skromen vršiček, naju je očaral že prvič, tokrat znova. Trdno verjamem, da bo prihodnjič enako. Prihodnjič namreč zagotovo bo… 🙂

Sestopila sva po severozahodnem grebenu do Zahomske planine (Achomitzer Alm / Malga Acomizza, 1712 m), z nje pa ob mejnem grebenu, na čigar severni strani je v senčnih predelih še vztrajala slana, skoraj do sedla Bartolo in nato po cesti nazaj na izhodišče. Zadnji del sestopa po cesti markirano traja 50 minut, a je dolina tako slikovita, da ta čas prav hitro mine.

Prelepa, uživaška in nič zahtevna turca je tole. Lahko samo toplo priporočam! 🙂     

 Na turi sva bila v petek, 15. oktobra 2021.