Greben Košute od Škrbine do Košutnikovega turna

Končno dnevi, za katere vsako jesen tako zelo držim pesti, da bi se zgodili. Dnevi, ko nastopi »indijansko poletje«. Ko se narava odene v čudovite jesenske barve, vreme pa nas razvaja… kot bi se hotelo oddolžiti za vse svoje poletne muhavosti in nagajivosti… 🙂 Čeprav v hribe zahajava preko celega leta, si skoraj upam trditi, da je indijansko poletje najin najljubši »letni čas« za njihov obisk… 

Veliki vrh, Kofce gora, Kladivo, Košutnikov turn, Tolsta Košuta… to so najbolj znani in največkrat obiskani vrhovi v grebenu Košute. Na vseh teh sva že bila, na večini od njih že večkrat. Tokrat so naju zamikali tisti manj znani, ki najinega obiska še niso dočakali… Pungartska gora, Tegoška gora, Užnik, Macesje, Ostrv… Odločila sva se torej za prečenje delčka grebena Košute od Škrbine do Košutnikovega turna.   

V ne ravno ranem jutru sva turo pričela na planini Pungrat. Vzpon do Škrbine je bil že precej topel, da ne rečem vroč in ko sem ravno obžalovala, da sem kratke hlače pustila doma in razmišljala, da bi se kazalo preobleči vsaj v kratke rokave, je potegnil veter, ki potem ves čas hoje po grebenu ni ponehal. Tako so kratki rokavi ostali v nahrbtniku, z vetrovko sva se pa krasno ujeli… 🙂 Pot je markirana, a večinoma ozka in čeravno se ostremu grebenu večkrat umakne na travnato južno stran, zahteva zbranost in previden korak. Na nekaj mestih je zavarovana. Tura je izrazito grebenska, kar pomeni, da je treba n-tič gor pa dol. Z vprašanjem, na katerem vrhu točno stojiva, se nama res ni ljubilo ukvarjati, kajti na tako lepem, slikovitem, razgibanem in razglednem prečenju je to čisto drugotnega pomena. Edino to je bilo, da naju je Košutnikov turn (z 2133 metri najvišji vrh v grebenu Košute in peti najvišji v Karavankah) pošteno potegnil za nos. Ko sva že mislila, da se vzpenjava nanj, nadaljevanja grebena namreč ni bilo videti, se nama je na vzhodnem vrhu Macesja (ki je le devet metrov nižji od njega) pokazal nekje v daljavi… Priznam, za hip sem dobila malo dolg nos, ampak misel na to, da lepega »grebenčkanja« ne bo še tako hitro konec, me je tik tak spravila nazaj v dobro voljo…

S Košutnikovega turna sva po nama tako všečni vzhodni poti  sestopila na planino Dolga njiva. Sva za trenutek pomislila, kako zelo fino bi bilo, če bi naju na parkirišču pod planino čakal avto, a v tem primeru ne bi spoznala vsaj delčka čudovite vezne poti med planinami pod Košuto, ki sva ga bila tokrat hočeš nočeš primorana prehoditi. Skoraj ves čas nadvse udobna in mehka stezica, ki vodi več ali manj naravnost, z le blagimi vzponi, je bila kot nalašč za utrujene nožice… 😉 🙂