Goli vrh – vzpon v snegu na prvi pomladni dan

Zima se letos ni kdo ve kako izkazala, a zdaj, ko se njen čas izteka, bi pa ona očitno še kar malo ostala. In se delala, da je še vedno ta glavna. Temu njenemu mahanju z repom in kazanju mišic v drugi polovici marca midva običajno ne nasedeva, a tokratna snežna pošiljka v začetku tedna, ko je nekaj snežink sicer za kratek čas priplesalo celo do nižin, je bila vendarle tako velika, da je prepričala tudi naju. Da sva na prvi pomladni dan spet obula zimske gojzarje in nataknila gamaše… 🙂

Tako opremljena sva si želela nekam, kjer bova že takoj iz avta stopila na sneg. In sva se domislila, da bi šla na Goli vrh nad Jezerskim, natančneje nad dolino Ravenske Kočne. Čeprav sva bila na njem že večkrat, se nanj najbrž nikoli ne bova nehala vračat. Ker je lahko dostopen, ker je tudi v globokem snegu precej varen pred plazovi in ker so razgledi z njega tako izjemni, da si jih, dokler jih ne vidite v živo, zares ne morete predstavljati. Meni se je v misli prikradla primerjava s Čistim vrhom. To, kar je on nad Trento, je Goli vrh nad Ravensko Kočno.  

Z vzponom sva začela malo kasneje, kot sva načrtovala. Že na avtocesti je najin jekleni konjiček opozoril, da je žejen. Pa sva – res ne vem zakaj – ignorirala črpalko v Tupaličah in si rekla, da bova že tankala na Jezerskem. No, tam pa je sledil trenutek resnice in napetih pet minut, ko sta najini razpoloženji brzinsko nihali iz ene skrajnosti v drugo. Najprej sva zaprepadena ustavila pred vrvico, ki je jasno nakazovala, da je črpalka zaprta, potem so se nama usta razlezla v nasmeh, ko sva ugotovila, da se odpre ob osmih in da naju do odrešitve ločita le še dve minuti (kakšna srečkota sva midva, sva se veselila), a ko točno ob osmih še vedno ni bilo nikjer nikogar, naju je začel razjedati dvom. Potem sva pod tisto nalepko, na kateri je napisan obratovalni čas in ki se ga je dalo prebrati že od daleč, zagledala nalepljenega še nekaj rdečega. No, za tisto prebrati sva pa morala čisto do vrat. In tisto kar je pisalo, se je zdelo tako neverjetno, da se od presenečenja niti razjeziti nisva zmogla, niti nobena kletvica nama ni zletela z jezika, samo nejeverno sva gledala in polglasno izdavila vsak svoj »a res, al’ kaj…« in se z dolgim nosom obrnila… Črpalka je namreč ob četrtkih zaprta! »Gešlosen.« Samo, da veste… ob četrtkih nikar s praznim tankom na Jezersko! 🙂 Domneve mojega dragega, da se bo najbrž vseeno izšlo, me niso prepričale, zato sva pač obrnila, se peljala dvajset kilometrov nazaj v dolino po gorivo in se potem vrnila…  

Ko sva se pripeljala na izhodišče, sva opazila, da po zadnjem sneženju na vrh ni šel še nihče. Kar se naju tiče, to ni bil razlog za skrb, pač pa za veselje. Delati gaz v novozapadli sneg je pač nekaj, kar nama je všeč. A na to, da sva res gazila, sva morala počakati skoraj do Jenkove planine. Nižje je bilo namreč snega tako malo, da bi mu lažje rekla snežni poprh, kot pa snežna odeja.

Nad planino naju je pričakalo kar nekaj podrtega drevja, zaradi katerega sva morala iskati prehode izven poti. Malo sva se lovila, a bila na koncu vesela, da sva vse obvoze in priključke nazaj na markirano pot zadela v prvo in da najine sledi drugih za nama ne bodo zapeljale v kakšno slepo ulico.

Čeprav je od Jenkove planine naprej možno narediti krog – po naši strani gor in po avstrijski dol ali obratno, sva se midva tokrat vrnila kar po svoji sledi.

Tura se nama je na koncu zavlekla tako zelo, kot bi bila ena poštena celodnevna. Pa tista jutranja zamuda ni bila še nič. Ta glavno sva pridelala na vrhu, na katerem sva kar sedela in sedela in si ogledovala, kje vse sva že bila in se menila kam vse bova še šla in skoraj nič manj dolgo sva nazaj grede posedala na planini in se nastavljala čudovito toplemu soncu. Tako zelo je grelo, da so popki telohov in cvetovi belih repuhov, ki so bili zjutraj še pod snegom, spet pokukali na plano in da sva zadnji del poti namesto po snegu prehodila že po kopnem…