Potep po Jelovici – Jamnik in Vodiška planina

Točno vem, kdaj se mi je Jelovica prvič in za vedno vtisnila v spomin. V četrtem ali petem razredu osnovne šole je bilo, ko smo se učili o Sloveniji in je bilo med spraševanji pri zemljepisu kar naprej na tapeti vprašanje, katere so tri največje planote v našem (vzhodnem) delu Julijskih Alp. »Pokljuka, Jelovica in Mežakla«, je bil pravilni odgovor. Ne spomnim se, da bi se o njih kaj zelo podrobno učili, še največ smo se nemara prav o Jelovici. O tem, da je bila bogata z železovo rudo, zaradi česar se je v teh koncih razvilo fužinarstvo in seveda o dogodkih, ki so se na tem področju zgodili med drugo svetovno vojno in o katerih danes pričajo številna obeležja…

Osebno od vseh treh planot daleč najbolje poznam Pokljuko. Prehodila sem njene številne planine in se povzpela na veliko vrhov nad njo, pa še kar se vračam leto za letom, Mežakla in Jelovica pa (skoraj) kot da ne obstajata. Čisto narobe, sem si rekla in se odločila, da je to »krivico« nujno treba vsaj malo popraviti… 🙂   

Kropa je bila na prvi ponedeljek leta najino izhodišče. Jutro je bilo mrzlo. Ko sva parkirala, so sončni žarki obsevali le najvišje obronke planote, dolino pa je v objemu trdno držala hladna senca. Najina prva in edina misel je bila, da morava nujno čimprej priti na sonce. »Po Kropi se bova že nazaj grede sprehodila, ko bo tudi ona obsijana s soncem«, sva si rekla. »Pa še fotke bodo takrat lepše«, sva dodala. Ha, optimista! Ampak o tem na koncu…

Najprej sva korak zastavila proti Jamniku, mali hribovski vasici na vzhodnem pobočju Jelovice. Naseljena je bila v času razvoja železarstva. Poleg poljedeljstva in živinoreje so se ljudje preživljali tudi z oglarstvom in rudarstvom. V »jamah« na Jelovici so kopali železovo rudo in od tod je vas dobila ime. Najbolj je znana po cerkvi sv. Primoža in Felicijana, ki stoji na razglednem travnatem pomolu le malo ven iz vasi. Običajno ljudje rečejo, da »gredo na Jamnik«, pa pri tem nimajo v mislih ravno vasi, ampak čudovito razgledišče tik ob cerkvi, ki se ga je prijelo kar ime »balkon nad Gorenjsko«. Pogled na gorenjsko ravnico in vrhove nad njo je v resnici izjemen. Velika panoramska tabla nama je pomagala prepoznati, kaj vse se je v tistem kristalno jasnem dnevu ponujalo očem, klopce pa so naju zapeljevale in vabile, naj kar tam obsediva… 🙂 Seveda nisva, a tudi če bi, dan ne bi bil vržen proč, tako lepo je bilo…

V vasi sva si z zanimanjem ogledala veliko oglarsko kopo, potem pa za oznakami »Vodice« nadaljevala proti Vodiški planini. Večinoma smrekov gozd, skozi katerega sva hodila, ni nekaj, kar bi na Jelovici bilo od nekdaj. Tu so nekoč prevladovali jelovo-bukovi gozdovi, a so jih za potrebe oglarjenja izkrčili, nato pa planoto pogozdili s smreko.  Zaradi gozda večinoma nerazgledna pot se nam za naprej in za nazaj z razgledi bogato odkupi na Zidani skali, izredno lepem razgledišču na samem robu planote…

Tudi ob najinem povratku v Kropo sonca tam še vedno ni bilo nikjer. Pa nisva bila preveč razočarana, kajti že v koči na planini sva od domačina izvedela, da se od starega dela Krope sonce v začetku novembra poslovi in to kar za dobre štiri mesece. Tako sva ta mali kraj prehodila bolj hitrih korakov, volja za iskanje foto motivov pa je v tistem mrazu tudi pojemala iz minute v minuto. A meni se Kropa izredno dopade in sklenila sva, da se vrneva enkrat poleti. Možakar je namreč dodal, da je tudi takrat, ko je drugje hudo vroče, v Kropi prijetno sveže. Bojda celo tako sveže, da v nekaterih hišah menda kurijo prav vse dni v letu…