Najina tradicija že leta. Romanje seveda, ne megla 🙂 . Vedno pozimi. Kakšno zimo tudi več kot enkrat. In vedno na smučeh. Seveda je jasno, da to ni tista prava »čistokrvna« turna smuka. Je mešanica turnega vzpona in alpskega spusta. Ampak včasih paše. Kar tako… To je pač tiste vrste tura, ki zjutraj, ko se odpravljaš od doma, ne pušča odprtih vprašanj. In noben črviček ne gloda. Scenarij je jasen do potankosti. Vzpneš se udobno po romarski poti iz Žabnic in odsmučaš po smučišču. In to je to. Vmes pa na veliko uživaš, klepetaš z družbo ali s samim seboj, na vrhu kaj dobrega poješ in prav nič te ne skrbi. Ne skrbi te, ali obstaja nevarnost plazov, ne skrbi te, kakšne bodo razmere za smučat, kakšen bo sneg, kakšno bo vreme… Ko greš na Višarje je vse to čisto vseeno. Enostavno veš, da se boš imel fino in da bo lepo. Pika. In tudi danes ni bilo nič drugače. Še posebej luštno smo se imeli, ker je šla prvič z nama tudi najina »ta mala«. In čeprav je okrog Jesenic tako pršelo iz megle, da se je zdelo, da dežuje, se nismo sekirali. In ko niti nad 1700 metrov nismo prišli nad meglo (meteorologi so napovedali mejo na 1600 metrih) tudi nismo bili slabe volje. Smo se raje veselili tistih nekaj podarjenih sončnih žarkov, ki so za konec posijali na vasico in jo naredili na poseben način lepo in skrivnostno sredi vse tiste megle vse naokrog…
Tega »romanja« se vsako leto veselim. In se ga sploh ne naveličam. In komaj čakam naslednjega… Takrat pa upam, da bo kaj več napisati in pokazati tudi o razgledih, ki so od tu resnično čudoviti.
