Puštal – Sv. Andrej – Sv. Ožbolt – Selo nad Polhovim Gradcem – Sv. Jedrt – Tošč – Gontarska planina – Osolnik – Puštal je bil danes najin krog. Puštalski krog mu tudi rečejo. In tisti, ki se na to spoznajo, pravijo, da je to najlepši in najtežji slovenski mali maraton. Zato v naslovu dvakrat »naj«. Že peto leto zapored se je spomladi tu odvijala gorsko-tekaška tekma. Ker pa ni to zgolj lepa tekaška, pač pa tudi krasna pohodniška trasa, sva se jo odločila prehoditi.
Še ena pot več, ki bo ostala v spominu. Ker je res lepa. Pa ker je res dolga. In tudi zaradi anekdote, ki se je zgodila večer prej. Najini punci sta želeli vedeti, kam bova šla. Če bi odgovorila, da greva prehodit Puštalski krog, bi itak obe vedeli še manj kot prej. Se nama je zdelo, da bo bolj nazorno, če za začetek rečeva, da greva prehodit polmaraton. Enaindvajset kilometrov. Pa še malo. In potem je ena (saj ni važno katera, sem obljubila, da ne bom napisala 🙂 ) v trenutku, brez da bi kaj veliko razmišljala, naredila zaključek: “Aha, ok, se pravi, bosta nekje prespala…” Midva pa v smeh. Kakšna predstava o poti se je morala odvijati v tej njeni buči!? Očitno se ji je zdelo, da se nameravava lotiti enega neverjetnega, mega podviga. Tako zelo dolgega, da bova morala kar prenočiti vmes! Če bi ji recimo rekla, da bo na turi treba premagati dobrih tisoč tristo višincev, bi povsem razumela in se ji ne bi zdelo nič posebnega. Ker se na »višince« pač spozna. Ker smo se vedno, ko smo šli skupaj na turo, pogovarjali o višinskih metrih ali pa o urah, o kilometrih pač nikoli, ali pa vsaj zelo, zelo redko. Tudi če bi ji rekla, da greva odtečt mali maraton, bi vedela, da za to ne rabiva dveh dni. Ampak prehoditi tako razdaljo po hribih se ji je pa na prvo žogo očitno zdelo nepredstavljivo veliko in čisto neizvedljivo v enem dnevu. No saj, potem, ko smo malo poklepetali na to temo in naredili par primerjav, se je še sama svoji izjavi smejala… 🙂
Samo za občutek – najboljši dosežen čas na tekmi je slabo uro in tričetrt. Tisti, ki progo pretečejo zgolj za zabavo in v uživaškem, ne pa tekmovalnem tempu, pravijo, da porabijo od tri do štiri ure. Pohodniki približno dvakrat toliko. Pot je v resnici lepa. Zanimiva. Čez travnike in pašnike, skozi gozdove, mimo kmetij in domačij in mimo petih polhograjskih svetnikov nas pelje. Za vsakim ovinkom je nekaj novega in z vsakega kuclja je nov, drugačen pogled. Ki seže daleč, kadar ne nagajajo oblaki in megla. Razgibana je tudi. Gor pa dol. Neštokrat. In dolga. To pa. Ampak čeprav si tam pod Osolnikom, ko veš, da je ta klanec pa res zadnji, rečeš »končnooo«, točno veš, da to ni pot, za katero boš na koncu rekel, da si jo prehodil trikrat – prvič, zadnjič in nikoli več. Ker enostavno veš, da jo boš še kdaj. Ker je res naj lepa… 🙂