Tolsti vrh in Kriška gora

Za tale zapis se kar nekaj časa nisem mogla odločiti, kako naj mu dam naslov. Na eni spletni strani sem našla tegale: »Tolsti vrh na Kriški gori«, pa se mi čudno sliši. Vrh na gori? Potem sem se začela nagibati k temu, da napišem »Tolsti vrh v grebenu Kriške gore«, pa mi tudi ni bilo najbolj všeč. Na koncu je ostalo tako, kot sem napisala najprej in kot je zasidrano v mojem spominu in besednjaku že od otroških let naprej in kot mislim, da bo večina najbolje razumela (geografi pa prosim zamižite na eno oko, ali pa kar na obe, če ne gre drugače). Če namreč nekdo reče, da je šel na Kriško goro, vsi razumemo, da se je povzpel do Koče na Kriški gori. In če potem doda, da je šel še na Tolsti vrh, mu večina “prizna”, da je v žep pospravil kar dva vrhova, oziroma eno goro in en vrh. V resnici pa Kriška gora ni ime za posamezno goro ali vrh, ampak za dobrih 5 kilometrov dolg greben v Kamniško-Savinjskih Alpah zahodno od Storžiča. Ima dve pohodnikom priljubljeni točki: na njenem zahodnem delu na prisojni Mežnarjevi senožeti stoji že omenjena Koča na Kriški gori (1471 m), na njenem skrajnem vzhodnem delu pa jo zaključuje Tolsti vrh, ki je s 1715 m tudi najvišji vrh grebena. Obe točki sta povezani s čudovito, razgledno grebensko potjo, ki nam omogoča lepo krožno turo.

Na Kriško goro vodi več poti, kot bi jih človek zmogel na prste obeh rok prešteti in tudi izhodišč je veliko različnih. Za vse želje in okuse pač. Midva sva danes začela v vasi Gozd (Gojzd po domače), se skozi Ježo povzpela na Tolsti vrh, potem pa nadaljevala po prav lepo zasneženem grebenu do koče. Ker je bila najbolj običajna – lažja pot nazaj v Gozd videti precej blatna, sva raje sestopila po neoznačeni, bolj suhi in bolj sončni, a tudi bolj strmi Ovčji poti.   

Kriška je res fajn in lepa, da se jo ne moreš naveličati in razgledna tako zelo, da se ne moreš načuditi.  Če ne verjamete nama, ki greva gor enkrat ali dvakrat na leto, vprašajte katerega od nekaj sto vsakoletnih »Junakov Kriške gore«, ki se do koče povzpnejo najmanj 52 krat letno, marsikateri od njih skoraj vsak dan.

Za konec samo še droben namig: če se boste na Kriško goro odpravili pozimi, v snegu, za gaz ne skrbite. Iz Gozda do koče bo gotovo narejena še predno bo prenehalo snežiti. Se pa rado zgodi, da poti hitro postanejo poledenele, zato je za vsak slučaj dobro imeti s seboj ta male dereze, da je korak bolj varen in sproščen. Pa srečno pot in mogoče se srečamo, kajti midva imava ogledanih še kar nekaj lepih krožnih v tem koncu. Nekaj za ponovit, nekaj za na novo prehodit. Tako da se s »Kriške« gotovo še kaj oglasim… 🙂