Vse ob svojem času pravim jaz. Zato na silvestrski večer ne hitim v posteljo, da bi lahko naslednji dan zjutraj zgodaj vstala in še v temi sopihala nekam v klanec, da bi lahko potem prva ali pa vsaj med prvimi desetimi na fejsbuku objavila fotko sončnega vzhoda s kakšnega vrha. Zadnji večer v letu je pač tisti večer, ko si vzamem čas za družino in prijatelje. To seveda ne pomeni, da si tega časa ne vzamem tudi med letom, ampak na silvestrovo si ga vzamem več skupaj v enem kosu. In ponavadi nam je tako fino, da se smejimo in klepetamo tudi še potem, ko se večer že prevesi v noč in se staro leto prekucne v novega. Zato ponavadi novoletno jutro prespim. Tudi danes sem ga. Zato ne vem, kakšno je bilo. Verjetno je bilo lepo, ampak težko verjamem, da je bilo lepše od poznopopoldanskih razgledov nad Vršičem. Če še niste doživeli tistega pogleda, ko zadnji sončni žarki Škrlatico in sosede obarvajo na škrlatno (ja, kako drugače pa bi se lahko pobarvala Škrlatica, a ne), si to le privoščite enkrat. Ni treba ne daleč, ne visoko. Večerno čarovnijo lahko občudujete kar z vršiške ceste. Če bi radi pogled ujeli s kakšnega višjega razgledišča, pa je recimo Prednje Robičje fajn izbira.
Za ta vrh na Vršiču ne boste našli nobene markacije in nobene smerne tablice. Na pot se je treba podati v smeri, kot bi šli na primer na Slemenovo špico, potem pa na prevalu Vratca zaviti desno navzgor. Včasih je bil to menda zelo težko prehoden svet in »pretepanje« z ruševjem je bilo bojda neizogibno. Danes je med zeleno »nadlego« izsekana steza, tako da znanje »borilnih veščin« ni več potrebno. Prav veliko se ne boste zamudili. Eno dobro ali pa eno slabo uro časa vam bo vzel tale pohod, odvisno od tega, kako urnega koraka ste. Toda čeprav je vzpon kratek, je potka od Vratc naprej precej strma in ne nudi ravno udobja za pet zvezdic kot recimo tista na Slemenovo špico. Ampak saj veste, razgled na vrhu poplača ves trud.
Če se po 1. januarju leto pozna, potem bo letošnje polno dobre volje, nasmejano, nič zaspano, nič tečno, polno lepih razgledov in prijetnih druženj. Ko bi le res bilo!
P.S. Tako. Pa sem. Napisala mojo prvo zgodbo na čisto moj, še čisto sveži blog. Upam, da vam je všeč. In upam, da bo lepih zgodb še veliko. Doživetih in napisanih. Se beremo…
