Zimo imava rada in večino stvari, ki se jih pozimi počne, rada počneva. Zato se včasih kar malo težko odločiva, čemu bi dala prednost. In ker letošnjo zimo še nisva krpljala… ja, uganili ste… sva šla krpljat. V eno najlepših ledeniških dolin v Julijskih Alpah. Ujeto med greben Mojstrovk na vzhodu in greben Ponc na zahodu. Z najlepšo slovensko goro nad njenim zatrepom. Spet ste uganili. Ja, šla sva v Tamar… 🙂
Tamar je še eden tistih kotičkov naše prelepe deželice, ki je nama najbolj všeč takoj po sneženju. S poudarkom na »takoj«, ali vsaj čimčimprej. Za uživati tisto najlepše morate seveda narediti vse drugače, kot sva naredila midva. Doma sva namreč čepela toliko časa, da sva se prepričala, da se vremenarji niso zmotili in da so se po koncu sneženja vremena Kranjcem res zjasnila. Šele potem sva se odpravila. In do takrat, ko sva se pripeljala v Planico, tudi dolino pod Poncami imenovano, kjer je začetek poti, je skoraj vso zimsko idilo že vrag vzel… no, ne ravno vrag, ampak (pre)toplo sonce. In ko sva za povrh zagledala, da je »avtocesto« v Tamar pred nama »tlačilo« že nešteto parov nog, se nama je povesil nos. S stisnjenimi zobmi, da nama ne bi kakšna glasna kletvica ušla, sva krplje pustila v avtu in odkorakala na pot »bosa«. Še za gamaše, ki sva si jih nadela, se nama je zdelo, da bodo čisto odveč. Po nekaj minutah hoje pa, ko sva prišla na prvo označeno križišče poti, sva ugotovila, da je »pohojena« samo cesta, pešpot po dolini pa je še čisto »deviška«. Usta so se zdaj razlezla v širok nasmeh do ušes, skoraj bi zavriskala, tako lep prizor je bil to. Samo spogledala sva se in brez besed vedela, kaj nama je storiti. Obrnila sva, se vrnila do avta, vzela krplje in … juhu… zakoračila v nedotaknjeno snežno belino… 🙂
Potem sva se vse do Tamarja skoraj zaman ozirala levo in desno in naprej in navzgor, da bi uzrla kakšne lepe zimske motive in malo se nama je tožilo po snežni idili, ki jo pač zaradi močne odjuge ni bilo (več). Tisto malo snega, kar ga je še ostalo na smrekah, sva večinoma dobila za vrat in sem pa tja so krplje prišle prav za »glisiranje« po močvirju, ki se je na nekaj mestih razlilo čez pot. Samo par ur po sneženju je prav zares že spet dišalo po pomladi. Vse do Doma v Tamarju…
V krpljanju sva kljub temu uživala in ker pot ni daljša od slabe (ali pa dobre) urce, sva sklenila pogledati še malo naprej, za kočo. Tam pa, kot bi stopila v drug svet… Kot bi prestopila neko nevidno mejo, sva se znašla sredi prekrasne zimske idile. Sem pa tja sva kar obstala in gledala in se čudila in se spraševala, ali je to sploh mogoče. Nadaljevala sva do tam, kjer poleti šumi slap Črne vode in od koder je še en čudovit pogled na Jalovec, ki kot mogočen čuvaj zapira dolino. Slap ni šumel, ker je zamrznjen, naju je pa sem in tja iz zamaknjenosti in občudovanja vsega lepega okrog naju zbudilo bobnenje plazov, ki so se prožili izpod Mojstrovk in Slemenove špice.
Doživetje je bilo lepše, kot sva lahko upala, da bo… Pa bo res menda nekaj na tem, da upanje umre zadnje… 🙂
