Mimo Lipševih vrat na greben Olševe

Leta in leta so že minila, zagotovo že več kot pravljičnih sedem, odkar sem na enem super fajnem blogu (ki žal ne »izhaja« več), prebrala zapis o turi v pogorju Olševe, ki je vključevala tudi obisk Lipševih vrat. Bingo!!! Dve muhi na mah, sem si takrat mislila: lepa tura, pa še ena super fotogenična naravna znamenitost za povrh. Lipševa vrata so namreč tri čudovita naravna okna, ki jih najdemo na avstrijski strani v zahodnem grebenu Olševe. Želja je bila v hipu napisana na »to do« listo, čeravno se ni bralo vse tako zelo idealno. Še do danes mi je ostala v spominu opomba avtorice, ki gre nekako tako, da je tura sicer priporočljiva, a le »če je vaša zveza s partnerjem zelo trdna, ali pa če je ljubitelj strmih in mastnih potk«. Khm. Kljub temu, da o trdnosti zveze nisem niti najmanj dvomila, svoje želje vseeno takrat raje nisem že kar prvi trenutek obesila na veliki zvon… 🙂 

Nekaj let kasneje, ko je pričujoči blog ravno dobro ugledal luč sveta, sva se odpravila fotografirat ledene kapnike, ki v zimskih mesecih nastanejo v jami Potočka zijavka na južnem pobočju Olševe. Takrat sva tudi našla odcep za Lipševa vrata, a naju je zasnežena pot odvrnila od nadaljevanja. Še leto ali dve kasneje, ko je želja še kar tlela, so se pojavili zapisi, da je vetrolom stezo do »Felsentore«, kot »vrata« imenujejo sosedje, naredil praktično neprehodno. In jaz sem potrpežljivo čakala. In ko je v začetku letošnjega poletja srednješolski sošolec mojega dragega opravil s to »mojo željo« in potrdil, da je pot b.p., se mi je zazdelo, da je končno napočil čas za akcijo. Še vreme nama je šlo več kot na roko. Obetala se je namreč »sveža« in sončna in še breznevihtna za povrh sobota med dvema vročinskima valovoma in prepričana sem bila, da bo po tednu poletne vročine od tiste »strme in mastne potke« ostala le še strmina, ki jo bova pa že nekako zmogla.

Osvežujočih trinajst stopinj in pol naju je pričakalo na letošnjo prvo julijsko soboto, ko sva po neštetih prevoženih ovinkih stopila iz avta v vasi Podolševa, pod turistično kmetijo Rogar. V dolgih hlačah in dolgih rokavih mi je bilo ravno prav toplo (ali pa hladno) za hojo, so se pa v nahrbtniku seveda nosile tudi krajše različice za primer, če bi sonce preveč pridobilo na moči. Ubrala sva markirano pot v smeri Potočke zijavke in nato pri smerokazu, ki obeta do nje še četrt ure hoje, skrenila v levo. Oznako za »Felsentore« opazimo šele po nekaj metrih od razcepa poti.  

Sledi vetroloma so še vedno opazne, a prečna pot, ki v loku objema zahodno pobočje Olševe, je zdaj lepo očiščena in prehodna brez posebnosti. V zaključnem delu je pot do vseh treh naravnih oken strma in vodi nad globokimi prepadi, a je brezhibno zavarovana. Točka, kjer zagledava prvo jeklenico, je tista, na katero se bova po ogledu vseh treh oken vrnila. Do prvega –  velikega okna se je potrebno strmo povzpeti, od tam pa do srednjega in malega vrtoglavo strmo spustiti. Okna so lepa vsa tri, najlepše je seveda največje, ki v resnici naredi izjemen vtis. Kakšne neki so morale biti tu na delu sile narave, da so ustvarile nekaj tako izjemnega in mogočnega, sva se spraševala.

Ko sva se vrnila nazaj na začetek jeklenic, sva desno od njih zagrizla v strrrrmo stezico, ki ni označena, je pa dokaj lahko sledljiva. Dvomim, da so jo nadelali lovci, ker njihove so, vsaj pri nas, večinoma udobne, razen če avstrijski lovci za razliko od naših delajo prave »direttissime«. Sem pa tja naju reši kakšen kratek cik-cak, da sapa čisto ne poide, večinoma pa grizeva kar strmo naravnost navzgor. »Če bosta šla mimo lovske preže, sta narobe«, je povedal najin vir. Še dobro, da je, ker bi naju sicer udobna stezica, ki se je končno položila, zagotovo zvabila v past. V resnici pa bi si lahko mislila – je prelepo (to, da se steza položi namreč), da bi bilo res. Tik za čisto malim meliščem in nekaj deset metrov pred prežo mali možiček, ki sva ga v prvem hipu spregledala, povabi k strmemu nadaljevanju v levo. Na dveh mestih nam do vrha Obel kamna (1911 m) na skrajnem zahodnem robu Olševe, pri prehodih pomaga tudi napeta jeklenica.

Med hojo sva se poskušala domisliti podobno strme poti, po kateri sva že hodila (razen kakšne zavarovane seveda), pa se nama nobena ni zdela dovolj »konkurenčna«. In potem sva vmes, ko sva si morala malo oddahniti, modrovala o tem, da je itak vse »v glavi« in da tudi tale pravzaprav ni tako zelo strma, kot bi strma bila, če ne bi vnaprej vedela, da je strma… 🙂 

Do vrha grebena sva hodila v popolni samoti in v zavetju prijetno hladne sence, na njegovem temenu pa sva začela srečevati prve pohodnike in sonce je sredi dopoldneva tudi že dodobra grelo. A ker je vročino uspešno blažil prijetno hladen veter, sva se odločila še za grebenčkanje do Govce (1929 m), najvišjega vrha Olševe, potem pa mimo Potočke zijavke sestopila nazaj na izhodišče.

Če vas toliko hoje ne mika, naj namignem, da je tudi samo ogled naravnih oken lahko prav lušten izlet. Poleg najinega je na izbiro še več možnih dostopov, tako iz naše, kot iz avstrijske smeri. Striček »gugl« jih vse pozna… 🙂